(nadaljevanje s
prejšnje strani)
3. Torbe – bombe?
Ne sicer dobesedno, vendar o tem govori v ZDA popularna teorija o financiranju terorističnih mrež z dobičkom od prodaje ponaredkov. Po terorističnem napadu 11. septembra 2001 so na ameriških teve ekranih predvajali precej šokantno kampanjo: značilna ameriška ‘modna žrtev’ kupuje ponarejene superge Nike, dolarji pa gredo iz roke v roko ... in končajo v votlini Osame bin Ladna. Tudi če je to morda malo prenapihnjeno, pa je dejstvo, da so velike trgovine z ljudmi, drogo ali orožjem medsebojno povezane. V današnjih razmerah potrebuje trgovina s ponaredki dobro razvito logistiko, slednja pa zahteva velike vsote denarja, katerega poreklo je organizatorjem najmanjša skrb.
Večina mafijskih organizacij – italijanska Camora, japonska Yakuze, madžarska Trijade, albanska mafija – je vpletenih v sumljivo poslovanje s ponaredki. Evropski zakoni pa so, razen v Franciji, precej blagi do storilcev. Po poročilih FBI-ja obstaja neposredna povezava med prodajalci ponaredkov nekega butika na Manhattnu in napadom na WTC leta 1993. V Franciji so leta 2002 ujeli člane organizacije GSPC, ki so versko aktivnost financirali s tihotapljenjem in preprodajo ponarejenih oblačil. Zato razmislite, če imate Chanelovo ‘petko’, za katero ste dali petkrat manj, kot bi dali za original, ali ni v ozadju bombe, ki je leta 2004 raznesla madridski metro in usmrtila 91 ljudi, skrit tudi vaš denar. Se vam ne zdi, da vaš ‘Chanel’ ne diši več enako?!
4. Ali lahko zaradi ponarejene majice LacôstE končate v zaporu?
V Sloveniji zagotovo ne. Francijo, zibelko svetovne mode, pa so ekonomske izgube zaradi kopij vlado prisilile, da boj proti ponaredkom razglasi za eno svojih prioritet. Tako lahko skromna ljubiteljica mode, ki jo ujamejo z lažno polo majico, ne ostane le brez svojega plena, temveč mora na licu mesta plačati kazen v višini dvakratne vrednosti originala. Tako jo bo lažna ‘lakostka’, ki se krči tudi v hladni vodi, na koncu stala 200 evrov. V primeru kričeče rožnate Balanciagine torbe z razparanimi šivi pa bi se kazen povzpela na dva tisoč evrov. Ker bi naša francoska junakinja za ta denar lahko kupila dve originalni torbi, bo naslednjič dobro premislila, preden bo kupila ceneni ponaredek. Ob vsem tem pa je lahko še srečna, da jo je dobro odnesla, saj francoski zakon predvideva kazen do 30 tisoč evrov in tri leta zapora za tihotapljenje, prodajo ali nakup ponarejene robe ...
5. Bo zaradi vaše kvazi Diorjeve torbice nekdo ostal brez službe?
Na žalost bo. Samo v Franciji vsako leto 38 tisoč ljudi ostane brez službe zaradi škode, ki jo njihovim podjetjem povzroči industrijsko ponarejanje. Ocenjujejo, da znaša izguba šest milijard evrov na leto. Seveda se nihče ne boji, da se bodo prave zbirateljice torb s podpisom kar naenkrat obrnile k ponaredkom (predstavljate si Kate Moss, kako prek interneta naroča kopijo Hermesa), okviri problema so mnogo širši. V New Yorku postanejo princeske iz Park Avenije, milo rečeno, penaste, če ugotovijo, da je njihov ekskluzivni modni dodatek predmet splošne potrošnje. Takšna torba takoj izgubi status ‘it-bag’ in postane ‘shit-bag’. Mogoče je tudi, da ‘klientka’ ignorira modno hišo, katere logo vidi na običajnih smrtnicah. Znamka s tem izgubi svoja osnovna obeležja: zajamčeno ekskluzivnost in potrditev pripadnosti ozkemu krogu ‘izbranih’. Pred kratkim so Manhattan preplavile kopije torb Paddington z napisom Chloé. Na posledice ni bilo treba dolgo čakati, newyorška smetana je hitro nehala nositi originale.
V Franciji poteka močna medijska kampanja, s katero poskušajo vplivati na zavest žensk, ki kupujejo ponarejene torbe, in jim tako prikazati škodo, ki jo povzročajo svoji državi in vsemu, kar predstavlja francoski način življenja, stil in prefinjenost. Predvsem mislijo na velike modne hiše, ki s svojo zgodovino in znanjem niso le planetarni simbol luksuza, ampak tudi del francoske kulture. In prav zato, ker so njihovi izdelki – oblačila, nakit, parfumi in torbe – večni predmeti poželenja skoraj vsake ženske, želi ta kampanja francoskim ženskam zbuditi občutek odgovornosti za ohranitev njihovega dobrega imena. No, tudi majhne, ne tako znane modne hiše niso varne pred vdorom cenenih ponaredkov.
Dognin, manjša modna znamka, vse bolj priljubljena zaradi ljubkih torbic originalnih oblik z napisom made in Paris, je bila že pred prebojem na azijski trg prisiljena dodatno zaščititi svoje izdelke. V podjetju se namreč bojijo, da bi se kopije prodajale, še preden bi originali prispeli na prodajne police. Razlog za to bojazen je, da so na azijskih tržiščih distributerji uvoznih artiklov velikokrat tudi proizvajalci domačih. Njihova specialnost je, da kupijo nekaj originalov, ki jih razparajo in podrobno preučijo, da bi izdelali popolne kopije. Majhno podjetje, kot je Dognin, katerega prihodnost je odvisna od originalnosti in kakovosti izdelkov, lahko takšen razvoj dogodkov pripelje do propada!
Se nadaljuje... « Nazaj |
Naprej »