Prve ne pozabiš nikoli ali Ljubezen na dolge proge

Metulji v trebuhu so se potuhnili pred kakšno dekado in več, njegov obraz, ki je medtem mozolje zamenjal za prve gube, pa je kar ostal. Zaljubljenost je postala ljubezen in šolski dnevi zakonska leta. Radirka, na katero je napisal rad te imam, ko si jo je izposodil pri matematiki, ima zdaj svoje častno mesto v skrinji spominov, skupaj z gorovjem fotografij, rojstnodnevnih čestitk, ki med drugim nosijo številko 18, in listkov z izpovedmi, ki sta si jih lepila v šolsko garderobno omaro, pozneje na hladilnik v študentskem domu in še včeraj na vrata v zakonski spalnici.

»Koliko spominov že ima najina ljubezen, pa imava šele 31 let, « pravi Eva. »Ko sem ga zagledala na prvi šolski dan tistega septembra, sem si mislila, da večjega osla ne bom videla nikoli v življenju. Stal je pred garderobo in pobiral vstopnino, ker naj bi mu tako naročil ravnatelj. Med odmori mi je šel na živce, da nisem mogla pogledati stran, ko je uprizarjal svoje trapaste cirkuške točke in skoraj utopil sošolko. In sem zavijala z očmi, doma pa za domačo na­logo veliko premišljevala, kaj bi mu zagodla, da bi se mu povesil greben …

No, gledam ga še danes, mislim pa ravno zato toliko manj nanj, « reče v smehu. »In le malo še manjka, pa bova začela peti Smolarjevo Daleč daleč je za naju pomlad … Tudi če sva mlada, najina ljubezen ima sto let.«

Ključ je v pravi ključavnici ...

Ko je srce še malo zeleno, se zaljubi kar na eks. A ponavadi je kmalu eks tudi zaljubljenost; in ko ji poteče čas, je prostor za novo, in novejšo, in najnovejšo. Na drugi strani pa so mladi pari, ki imajo najmanj devet življenj, in so, še preden rečejo mladost je norost, skupaj že 20 let in več.

»Verjetno ima tak odnos že takoj v štartu neko dodano vrednost, « pravi Melita, ki je z Dejanom od 15. leta. »Pa ne mislim čustev, zaljubljen si lahko trikrat do ušes in nazaj, pa nič ne pomaga, če se karakterja ne razumeta dovolj dobro; tudi če sta še nezrela, že se pokaže, kako v različnih situacijah funkcionirata skupaj. Težko razložim bolje. Zelo prav pride na primer, če se ujameta v prepiranju, naj se še tako čudno sliši. Kadar sem se jaz kot smrklja resno naježila, ga nisem več pustila do besede, a se ni dal nikoli pregnati iz moje dekliške sobe. Zdržal je do konca mojega jeznega deklamiranja, čeprav mu je pulilo živec za živcem. Če bi sredi predstave šel, bi se absolutno toliko raztogotila, da ne bi več spregovorila z njim. In ker lahko kujanje, ko si mlad pa neumen, hitro pokoplje naklonjenost, bi najverjetneje sledila zamenjava glavnega soigralca po hitrem postopku.«

Ker sta mladi osebnosti še kot iz plastelina, se lahko lastnosti enega nekako tudi pritaknejo drugemu. »Brez Dejana jaz ne bi bila čisto taka, enaka, to je res. Verjetno bi bila predvsem veliko bolj furijasta: njegova umirjenost mi je vsa ta leta lezla pod kožo in počasi sem jo vzela za svojo. On pa je bil pred mano na primer zelo športnik: kolesaril je, smučal je, igral nogomet. Ker sem jaz kot srednješolka šport imela za razmetavanje mišic in kosti – uradno zato, ker je kradel čas intelektualnim podvigom, kot je bilo magari filozofiranje na šolskem veceju, neuradno pa, ker nisem bila med spretnimi –, je pri 18 skoraj vse pustil.«

Dva, ki odraščata skupaj, gradita skupni svet vrednot, mnenj, odzivanj . . »Ja, midva sva se od drugih še vedno brez izjeme vrnila v najin milni mehurček. Ne vem, ali sva bila, ampak postala sva ustvarjena drug za drugega.« Še veliko bolj kot kompatibilna značaja tako o ljubezni, ki iz šolske preraste v življenjsko, odločata vzgoja mladega odnosa in nega zveze v letih. Melita se strinja, da se ne sme počivati na lovorikah, da je treba ves čas pridno delati za ljubezen. »Midva se nikoli nisva nehala igrati igre spolov: nasmehnem se tako, da ga begam, in on nori, potem sem spet vsa mehka in vdana, da se sonči v svoji navidezni moči nad mano.«

Krize in skušnjave

So dnevi, ko se počutiš ujetega v predpotopni odnos, opeharjenega za svobodo, ne da ti miru, kaj si v življenju že zamudil in kaj še boš, medtem ko ždiš v enem in istem naročju. Zvestoba do groba pomeni v tvojem prevodu obsodba na dosmrtno ječo. Ščipa te dvom, da si z njim iz gole navade in ker se je tvoja osebnost zlepila z njegovo, da ne veš več, kje se začneš ti in kje konča on. »Če ne poskusiš jabolčnega zavitka, kako veš, da je borovničev tvoj najslastnejši?« se opravičuje Eva, ki je v eni izmed takih stisk prevarala Sergeja. Pri dvajsetih sta imela zaradi teh njenih dilem enoletno pavzo in po tekočem traku je testirala druge. »Ja, po štirih letih najine pubertetniške ljubezni sem se morala z nekom drugim poljubiti, da bi vedela, kako je to početi z nekom, ki ni on. Okus mi sploh ni bil všeč, a eden ni nobeden, sem si rekla in okušala dalje, dokler se nisem ‘zastrupila’ s fantom številka štiri. Tudi Sergej se je dobival z drugimi, a skupni prijatelji so mi nosili na ušesa, da je vse privlečeno za lase.

Pa je bila tudi moja nadobudna zaljubljenost kmalu pasé, čustev je brez drame zmanjkalo na obeh straneh in po nekaj norih večerih za samske, a ne osamljene, kot so obljubljali v enem od klubov, kamor sem zahajala, se mi je začelo kolcati po znanem naročju, nekom, ki ve, da sem žalostna, čeprav se smejim na vsa usta.« Izpovedala se je Sergeju, razložila, da je potrebovala izkušnje kot nekakšen lakmusov papir za njuno ljubezen. Imam še kaj šans? ga je mehčala s stavkom, ki je na šolskem hodniku omehčal njo, da sta sploh začela hoditi. Sergej je ni želel izgubiti in hodila sta dalje to skupno pot.

Dolgo časa – dolgčas?

Ko dva postaneta par pred Kristusom in drug drugemu brez večjih težav dokončujeta stavke, si mislimo, da se pri belem dnevu nimata o čem pogovarjati, da sta si vse pove­dala med šolskimi odmori, in da v spalnici ne moreta odkriti tople vode, saj sta vso natočila v kad za dva, medtem ko so vrstniki v disko ritmu zapeljevali kogarkoli že. »Ko povem, da sva skupaj 20 let, vsi držijo usta na stežaj odprta, « pove Melita.

»Ne gre jim v račun, da še rada skočiva med rjuhe, in ne znajo si predstavljati, kaj si še lahko podariva za rojstni dan. Jaz pa nostalgično mislim na vse najine dobe. Bilo jih je toliko, da se počutim, kot bi bila z več moškimi – 15-letni je bil on drugačen kot 25-letni in 25-letni drugačen od 35-letnega, kolikor je star zdaj. Tudi seks ima svoja logična nihanja – včasih je razdiv­jan, pa potem krotek, privoščiva si ga vsak dan, nekajkrat, včasih dolgo dolgo nič, « z nasmehom razlaga. »Seveda pa nama je tudi dolgčas, ne more biti ves čas enako. Pomagajo pustolovski izleti, še bolj nagajanje: butnem časopis, ki ga zdolgočasen bere, ugasnem televizijo sredi hokejske tekme … ne ostane mi dolžen: v službi naslednji dan namesto telefona iz torbe vzamem vibrator.«

Evina ljubezen pa ni imela edine krize v puberteti – dolgčas je resno udaril, ko je imela 13 svečk. »Nekaj časa sem živela skozi ljubezenske knjige in filme – vse bi prodala za tisto brezumnost, ki premika gore, ne da bi jo kdo kaj vprašal. Naju pa sem imela skoraj za sestro in brata, v najboljšem scenariju za prijatelja, saj se mi ni seksalo z njim, kaj šele da bi medtem izgubljala zavest. Pa tudi on mi je govoril, da mu je dolgčas po naju, kakršna sva bila. Da res seksava bolj čutno, a nikoli brez najine udobne postelje, se res smejiva globljim internim šalam, a ne več sproščeno kot sredi šolske ure, ko naju je zadrževanje smeha še bolj sililo na smeh.«

Da bi dala ljubezni nujno prvo pomoč, je nehala gledati filme in njega in sebe jovo na novo prepričala, da so na njenem zemljevidu še skriti kotički: v postelji je spravljala v zadrego oba, kar je imelo nekaj časa teatralen namesto zdravilnega učinka, nekaj poskusov pozneje pa sta si spet postajala všeč.

Klic po spremembah

»Ne le hčerkica, ki mi je posodila svoje očke, da sem ga lahko spet videla velikega, kot je, vse najine prelomnice, pomembni dogodki so naredili, da sva se spet zbližala, « pravi Melita. »Prvo skupno stanovanje, avto, potovanje, poroka, prva resnejša bolezen, denarni problemi, prvi skupni vrt, ki se je nesrečno zarasel na sosedovo ozemlje . . Tudi če sprememba ni bila prijetna, je pomagala, saj sva se v stiski še bolj stiskala drug k drugemu.«

Nekateri dolgoletni pari pa sprememb nočejo, ostajajo zamrznjeni v eni in isti sliki. Ko na obletnicah valete skozi roke ponosno potujejo poročne fotografije in fotografije malih naslednikov, se zdi že precej čudaško, da onadva ostajata, kakršna sta pela poslovilno himno razreda. V tem času bi se lahko že petkrat poročila in ločila in imela nekaj vrtcev otrok. »Mogoče se bojiva sprememb, da ne bi spremenile naju, « razmišlja Eva. »Dobro nama gre tako, kot je. On edini ve, kaj narediti z mano, ko sem slabe volje, da bi kar zaustavila planet, jaz z zavezanimi očmi pripravljam njegove najljubše jedi. Slišala sva preveč zgodb o porokah, ki so vse spremenile, in o otrocih, ki so staršema dokazali, da drug o drugem nimajo pojma.«

Seveda ne živi vsaka ljubezen iz šolskih dni srečno do konca svojih dni, tiste, ki so iz te pravljice, pa so živi dokazi, da junakinje bisernih porok niso (bile) le naše babice.

Mojca Zemljak

Preberite še: Naj živi romantika! ali Enakopravnost v spalnici. Da ali ne?