"Je z mano kaj narobe, ker nimam ljubimca?" (izpoved prevarane)

Tako se mi verjetno samo zdi, ker sem na to pač pozorna; pozorna seveda nisem na vse druge, ki ne varajo. V resnici ni tako množično, kot imam velike oči, vseeno pa ni tako redko, da se ne bi vprašala: v čem je čar? Ali bolje: v čem je smisel? Ali, še bolje: kako jim uspeva?

Prva prijateljica mi pove ...

»Ko sva imela z Anžetom pred kratkim debato na to temo – izvedela sem za par, ki je šel narazen, ker je imel on cela štiri leta afero – je v hecu rekel prav to: 'Pa kako mu je sploh zneslo? Jaz že zato ne bi varal, ker si ne bi hotel ob tebi nakopati še ene ženske, in to v paketu s skrivalnicami, tveganjem, lažmi ... Sploh pa nimam časa za to!'«

Čeprav z odgovorom ni bila najbolj zadovoljna, je bila hkrati vesela, da v njegovem odzivu ni bilo slutiti sledi nagibanja k prevari. Kaj ljudi žene v posteljo z nekom, ki ni njegov partner/partnerica (če izključimo zapletenejše in globlje razloge, kot so različne osebnostne stiske in tiste znotraj partnerske zveze)?!

»Ta moški, ki sem ga omenila,« pravi prijateljica, »je v svoj zagovor povedal, da je odvisnik od adrenalina. Seks s prepovedano naj bi bil zanj droga. Delovalo naj bi podobno kot ekstremni šport – požene mu kri po žilah in šele takrat se počuti živega.« Če to deluje pri moških, pri ženskah verjetno v manjši meri – večina nas ima vseeno raje varnost, razmišljam. »To je res,« nadaljuje, »pri ženskah gre bolj za to, da pri svojem moškem pogreša stvari, ki jih je počel na začetku odnosa oziroma ko jo je še osvajal – drobne pozornosti, verbalne in neverbalne, nežnosti ... občutek pač, da je ženska svojega moškega.

Če je zelo sestradana, jo lahko hitro premami kdo, ki sadi rožice na njenem vrtu. Potem pa je od nje odvisno, koliko je obupana in kako daleč bo šla. Po mojem je tu lahko celo začetek konca zveze – prej kot pri moškem, ki si je privoščil afero na telesni ravni.«

Strinjam se s prijateljico, da smo ženske bolj dovzetne za čustveno varanje, tako imenovane afere srca. Tudi strokovnjaki trdijo, da se k čustvenemu varanju zatekajo ženske, medtem ko naj bi moški pogosteje varali fizično. Meniva pa prav tako, da nam je vsem skupno, da tisto, kar je samoumevno in na dosegu roke, ni zanimivo. Mogoče res, pomislim še enkrat, ampak – koliko smo stari, ko tako razmišljamo?

Princip igrače, ki otroku ni več zanimiva, je v zrelih letih kar malo smešen. Vsi vemo, da so največji afrodiziak naši možgani, naše vzburjenje je odvisno predvsem od naših misli. S partnerjem je lahko še vedno zanimivo, če poskrbimo za pravo vzdušje – tako v konkretni situaciji kot v svoji glavi. Za dolgčas smo torej bolj ali manj krivi sami. Razen če se ga niti ne zavedamo ali si ne priznamo, da tako čutimo. V nadaljevanki Prevara je moški, ki je varal, rekel nekaj v smislu, da je to naredil zato, ker je bilo vse preveč popolno. Znotraj svoje družinske vloge ni več vedel, kdo je on sam, kot posameznik. V drugi ženski je videl priložnost, da spet odkrije samega sebe. »Popolnost je res lahko zelo dolgočasna!« reče druga prijateljica.

»Če je vse vsaj navidezno v najlepšem redu, in to traja dalj časa, lahko res postaneš samo še vloga, vloga partnerice, vloga mame, same sebe kot take ne zaznavaš več jasno, saj ni situacij, v katerih bi se 'prevpraševala'. Ni izzivov in ni občutka rasti. No, to govorim iz prve roke – na trenutke mi je dolgčas, ker z nama ni nič narobe, ker ni problemov, ki bi jih morala reševati, in bi potem mimogrede videla še, kako se odzivam, kaj čutim, 'kje stojim'.

Kot si v službi želim novih izzivov, si jih včasih v odnosu. Ko so bili otroci še majhni, sva se v različnih situacijah na novo spoznavala, danes je vse samo rutinsko. Vem, da zaradi tega ne bom začela gledati za 'drugimi hlačami', to se mi ne zdi potrebno niti vredno, ljubezen je še vedno pri naju doma, ampak včasih pogrešam nekaj več 'dogajanja'. S tem namenom na momente celo izzivam prepir.«

Obe prijateljici vprašam še, ali se jima zdimo ženske 'sposobne' varati samo telesno? Moški naj bi v možganih znali ločevati ti dve plati odnosa, ženske pa manj ali sploh ne. Da se z večkratnim skokom čez plot med rjuhe ali na zadnje sedeže ne bi spletla nikakršna druga, čustvena naveza? Oglasi se druga prijateljica: »Ženske se s seksom, sploh večkratnim, slej ko prej navežemo na človeka, saj so nam bližina, čutnost, intimnost več vredne kot spolni akt. Vseeno pa verjetno obstajajo izjeme. Celo poznam eno iz našega kraja, ki je imela več afer zaporedoma in v nikogar od njih se ni zaljubila. Šušljali so sicer, da njen mož ve zanje, nekateri so špekulirali, da jima tako obema paše, da ju vznemirja in vzburja oba. Na njen račun so šle še govorice, da je nimfa in čustveni invalid, da ni sposobna čutiti globljih čustev, ampak jaz se s tem ne bi strinjala – kakršenkoli odnos sta z možem imela, je to njuna stvar, njun dogovor, kompromis, pa čeprav lahko temu med drugim rečemo patološko sožitje, ampak meni se je vedno zdelo, da se imata na svoj način rada – tudi ona njega.«

Po pogovoru s prijateljicama sem na temo varanja pregledala še internet ...

Takšnih in drugačnih zgodb se spet zdi veliko. V oči mi pade zgodba o ljubimcih, sodelavcih in obeh vezanih, ki imata že kar nekaj časa afero, dobivata se večinoma v motelu, nato pa ji on prav v 'njunem motelu' pove, da je prosil za premestitev na drug oddelek. Ne moreta več obvladovati privlačnosti, predvsem pa oba čutita, da zveza postaja vse bolj čustvena, da sta se preveč zbližala, bila pa naj bi dovolj pametna in odrasla, da sta se začela zavedati, da je skrajni čas za prekinitev razmerja, saj ogrožata svoja zakona. Je to pravljica ali resničnost? Bi v taki situaciji res prevladal razum nad strastjo in celo zametki čustev? O tem kar malo dvomim, zato sem se opogumila in vprašala še znanko in znanca, ki sta se zapletla. Njuna zveza je že prekinjena, a prav tako njuni zvezi s prvotnima partnerjema. Za zadevo se je namreč razvedelo.

Ona, 30 let ...

Spoznala sva se na fitnesu. Ogovoril me je, spraševal banalnosti, zraven pa se smejal na način, ki mi je zamajal kolena. Preden sem se dobro zavedla, sva po eni od vadb pristala na pivu. In zelo kmalu tudi v postelji. Privlačila sva se neverjetno. Bil je tisto, kar moj partner ni bil. Deloval je močno, neomahljivo, radoživo, zabavno ...

Moj mož je bil že nekaj časa zamorjen zaradi službenih zadev. Prijala mi je ta neobremenjena energija, s katero se me je loteval. Trajalo je eno leto, dobivala sva se enkrat do dvakrat na mesec, večinoma se nama je mudilo, zato sprva nisva vzpostavila kakšne tesnejše zveze, šlo je za odklop od vsakdanjosti, pa sem samo sebe vseeno kmalu ujela med zločinom, da pogosto mislim nanj – kaj počne v svojem svetu, kdaj mi bo končno spet poslal sms ...

Nekoč me je prijateljica, ki je vedela za afero, opozorila, da se o tem po malem že ugiba naokrog. Predlagala sem mu, da za nekaj časa prekineva srečanja in strinjal se je. Zdržala sva mesec in pol, nič več, da sva klonila. Zase lahko rečem, da sem pogrešala najin vzporedni svet, v katerega sem uhajala iz realnosti. Potem pa se je zalomilo – njegova ženska je izvedela za naju in ga brez vprašanj postavila pred vrata. Nista bila poročena in sta brez otrok, zato pri tem ni bilo nobenih dodatnih zapletov. Seveda je o tem obvestila mojega moža. Pri naju je bila stvar veliko bolj zapletena. Poročena in z otrokom. Pa se je na koncu dneva vseeno odselil. In tu sva zdaj – nisva (še) razvezana, redno preživlja čas z otrokom, a zame nima nobene dobre besede, ne da mi nobene priložnosti, da se opravičim. Pa moj ljubimec? V hipu naju je minila vsa strast! Med nama je definitivno vsega konec.

On, 37 let ...

Situacija z ljubimko mi je pokazala, kaj mi je manjkalo doma – akcija, vznemirjenje, občutek, da živim. Pa vseeno bi se na koncu verjetno odločil za svojo prvo. Nogirala me je, zato tega zdaj nimam več na izbiro, ljubimka pa prav tako noče nič več imeti z mano, saj upa, da bo moža prepričala, da se vrne. Razumem jo, otroka imata, in vem, da ga ima še rada; v bistvu še sam ne vem, ali bi v resnici sploh bil z njo. Čeprav mi je zelo dišala, vse skupaj je zelo spominjalo na pravo bližino, ampak grenke posledice najinega prešuštva so naju zaznamovale – drug drugega po mojem bolj kot na sladkost, ki sva jo okušala med afero, spominjava na to grenkost.

O sebi sem spoznal, da se mi je bilo lažje omamiti s kemijo drugje, kot da bi malo pobrskal po sebi in ugotovil, kaj se dogaja doma. Ni mi bilo nevzdržno, še vedno sva imela privlačnost in čustva, ampak pogoltnila naju je rutina. Seksala sva manj, zame premalo, nič pa nisem naredil, da bi bilo drugače. Ker mi je bila dostopna, se mi sploh ni ljubilo preveč truditi. Pa je bila dovolj ena seksi ritka po mojem okusu, ki sem jo videl na fitnesu. Ugajalo mi je to, da sem tipal, raziskoval, odkrival in sebe doživljal v novih dimenzijah. Ko je moja izvedela za naju, je bilo grozno. Norela je, ni mi pustila do besede, kot v filmu je metala moje stvari iz stanovanja. Razšla sva se, a – kot sem že rekel – vseeno mi ni zanjo, sploh ne. Verjetno imam težave sam s sabo, ker si jo v bistvu zdaj – ko sem jo izgubil – želim bolj. Očitno potrebujem izzive. Ali pa psihiatra!

In če sem iskren – vem, da sva karakterno zelo kompatibilna, glede vsega sva se znala pogovoriti in dogovoriti, zato bi mi bilo lahko res žal, da sem zafrknil. Nisem pa človek, ki bi zvonil po toči. Prevzemam odgovornost za svoja dejanja in dajem času čas.

Izpoved prevarane, 40 let

Trajanje zveze: 8 let
Trajanje afere: 8 mesecev

Občutek, ko od prijateljice izveš, da te je varal, bi opisala kot tisti, ko ti nekdo zarije nož v hrbet. Še zdaj, dve leti zatem, ne morem verjeti, da ga nisem spregledala! Pa pravijo, da imamo ženske šesti čut. Jaz ga očitno nimam, mogoče ga niti nisem hotela imeti – in zdaj vem, zakaj. Ker boli kot hudič!

Osem mesecev je to počel. V megli se spomnim vonja na njegovem vratu, ki mi je bil tuj, njegovega telečjega obnašanja, ko sem hotela med službo z njim na kosilo, občutka, da je odsoten, tudi ko je bil ob meni. In svoj telefon je – če pomislim zdaj – čuval kot punčico svojega očesa. Ko si ga je najin sin želel izposoditi za igranje igric, se je odzval, kot da mu hoče iztrgati srce. Tulil je nanj, minuto zatem pa v opravičevanju skoraj planil v jok. Vse zveni zelo šolsko, ne? Dokler mi prijateljica ob najbolj grenki kavi, ki sem jo kdaj pila, ni končno povedala, da so ga videli s sodelavko, a se nista vedla kot sodelavca ali kolega, sem živela v milnem mehurčku. V hipu se je razpočil, malo je manjkalo, pa bi se mi razpočilo še srce, ki me je prav fizično bolelo, imela sem drisko, šlo mi je na bruhanje. Vedela sem, da je to tisti konec, ko je res konec. Ni šlo toliko za varanje, šlo je za izdajo.

Zaupanje umre. Laži, to je tisto, kar ga ubije. Počutim se pa še zavrženo in nič vredno. Ko sem zakričala, naj mi pove, zakaj (kot v filmu, ne?), njegov odgovor ne bi mogel biti bolj beden: ne vem. Rekel je ne vem! Po vseh teh letih je rekel ne vem. Človek, o katerem sem mislila, da ga poznam, mi je zdaj bolj tuj kot tujec, moj svet pa je prazen, votel, brez vsebine. Strah me je, da ne bom zaupala nikomur in nikdar več, ker sem zaupala njemu.

Pripravila Nina Pretnar

Preberite še: "Sprašujem se, kako je lahko virtualni svet nadomestilo za resničnost?"

Priporočamo tudi: Kako se obleči? (svetuje modna urednica Elle, Petra Windschnurer)