"Zakaj, hudiča, naj ne bi potrebovala tudi svojega moškega?"

Zakaj, hudiča, naj ne bi potrebovala tudi svojega moškega?

Partnerja, nekoga, ki je ob tebi, ki ga imaš rad in ki te ima rad, nekoga, na kogar se lahko zaneseš (in kdaj zneseš), ki je tvoj prijatelj in ljubimec ...

Žensko občinstvo ob takih priznanjih najprej molče vzdihuje, potem pa se usuje ploha prepričevanj, zakaj je to povsem napačno. »Takih moških ni, pozabi, draga,« me odpravi prva. »Ženska se mora zanesti sama nase in mora biti neodvisna,« razmišlja druga.

Če si kakšna samska gospodična med takšno debato drzne pripomniti, da včasih vse le ni tako veselo in da jo stisne, ko vidi zaljubljeni par, se modrosti vezanih žensk kar ne nehajo: kako je treba uživati, dokler si sama, saj potem nimaš nikoli več časa zase. Kako je krasno, ker se lahko ukvarjaš sama s seboj in duhovno rasteš.

Prečudovito, da greš lahko sama na eksotična potovanja in nimaš do nikogar nikakršnih obveznosti. Človek bi pomislil, da mislijo povsem resno, a se skupaj s samsko gospodično strinjam, da jim ne verjamem. Zakaj že?

Če mora obstajati razlog ...

Ko sem bila majhna, je bil moj oče prvi moški, ki sem ga potrebovala. Bil je moj kralj, bil je najpametnejši, najlepši in imel je največji objem na svetu. Njegova brada me je pikala, njegov glas je bobnel, njegove roke so bile močne in spretne. Vse je znal napraviti sam, vse je znal popraviti in polepšati. Seveda so bili dnevi, ko je bil kralj siten in smo se mu dvorne dame raje umikale s poti, a še vedno je bil kralj. Morda od tam nosim nagnjenje do moških, ki preprosto morajo znati zaflikati gumo na kolesu, popraviti pipo in zamenjati žarnico. Morda so mi zato ljubi medvedji objemi, v katerih se počutim varno.

Iskanje njegovega naslednika, torej kraljeviča samo zame, je bil podvig, za katerega imam danes občutek, da občasno še traja. Nikoli ni šlo za obsedenost, da mi nekaj manjka, če nimam moškega ob sebi. Nikoli ni bilo težko zmetati nekaj cunj v nahrbtnik in se s prijateljico odpraviti na morje. In pravzaprav se do prvega resnega fanta, s katerim sva se razšla, nikoli nisem resno vprašala, ali ženska moškega potrebuje, saj se mi je to vedno zdelo samoumevno – tako kot se mi zdi samoumevno, da moški potrebujejo ženske.

Feministke z roko v roki skupaj z maminimi sinovi verjetno skačejo do stropa, toda jaz še laka za nohte ne morem zamenjati vsak dan, kaj šele globoko ukoreninjenih prepričanj. Rada potrebujem svojega moškega. Všeč mi je, da ob njem lahko pozabim, kdaj je zadnji dan za menjavo poletnih gum v zimske. Obožujem trenutek, ko se stegujem, da bi vzela vazo z višje police, on pa pride mimo kot Guliver mimo liliputanca in mi jo poda kot mimogrede ubrano hruško. Rada imam izmišljotine, ki mi jih tvezi, ko razlaga, zakaj ima opravke v kopalnici ravno takrat, ko se tuširam, vmes pa se zaman trudi, da bi me gledal v oči.

Življenjsko sem odvisna od tega, da ima ponoči tople noge pod odejo, sicer bi zmrznila. Včasih me ima, da bi ob petih popoldne po službi od vsega hudega zapeljala z avtom naravnost v zid, pa si rečem, Katja, potrpi še pol ure, kolikor manjka, da se stisneš k njemu. Potrebujem ga tudi, da umaže pravkar pomit umivalnik, ker se drugače ne zna obriti. Ali da hodi z blatnimi čevlji po posesani preprogi, pa tega ne opazi, čeprav mu škrta pod nogami. Ali da pozabi na obletnico poroke in lahko tulim prijateljicam, kakšen čudak je. Morda imam samo srečo in sem našla idealnega, hah.

Kot sem že omenila, zavedam se, da to ni moderno in da je bila ženska pravica do voljenja v nekem trenutku celo bolj nujna kot potreba po moškem, ne pa zmeraj. Ko sem kdaj preživljala samska obdobja, sem bila bolj spočita, a osamljena in s podočnjaki do kolen. Vpisala sem se na pet tečajev, da bi duhovno zrasla in postala boljši človek, pa še vedno jem meso, pozabljam meditirati in noro rada seksam ne glede na kanaliziranje prve čakre in z njo povezanih energij. Kadar sem si ogledala kakšno romantično komedijo, sem nenehno zadrževala solze, ker sem si želela postati glavna junakinja, pa sem bila že krepko čez dvajset.

In da se razumemo – ob vsem tem sem sama služila dovolj, tako da nisem potrebovala nikogar, lahko sem si marsikaj privoščila, nikomur ni bilo treba kuhati in likati, skratka, ničesar mi ni primanjkovalo. Razen tega ubogega moškega, ki je vsega kriv in ki ga ne more zamenjati nov par čevljev. Ali plišast medvedek na kavču in enkrat na leto avtomehanik, hišnik ter čitalec plina. Kaj šele šibka duhovna rast, vegetarijanska kosila, antioksidanti in botoks. Niti seks za eno noč z Ryanom Goslingom, čeprav, no ... Vrnimo se v resničnost!

Za prgišče realnosti

Ali kako se potreba po moškem sčasoma transformira v potrebo po razumevanju vesoljca s poudarkom na fazi, ko otroci odraščajo. Najprej pozabiš vse o poljubih in medvedjih objemih, romantičnih presenečenjih in šalah, s katerimi te je nasmejal.

Prepričaš se, da tega ne potrebuješ več, ker je to stvar Marsovcev. Potem privoliš v to, da si petek in svetek doma z dojenčkom, medtem ko on hodi zvečer na košarkarske tekme, pivo in rok koncerte, ampak saj imaš tako ali tako toliko dela z dojenčkom, da ga ne potrebuješ. Tajiš si, da bi rada, da je doma, ker si utrujena od otroka in potrebuješ družbo, tajiš si, da te skrbi, zakaj je prijatelju ime Tina in ne več Tine. Spet te obide, da je to scena, ki si jo je izmislil vesoljec. Na televiziji gledaš nategnjene obraze zvezdnic, ki se butasto režijo v kamero, kako zadovoljne so same s sabo in s svojim življenjem, trdijo, da nikakor ne zaradi moških. Posumiš, da lažejo, ko vidiš od bolečine do kosti posušeno Demi, in se sprašuješ, zakaj jo zdaj naenkrat vsi opisujejo kot lezbijko – a zato, da ne bi kdaj rekla, da je Ashtona potrebovala v postelji?

Ali zato, da ne bi priznala, da je njegovo varanje prenašala že dalj časa, saj bi bilo potem jasno, kako šibka ženska je? Mislim, da še zdaleč ni edina in da je razočaranje večinoma krivo, da večina žensk trdi, da ne potrebuje ne svojega ne tujega moškega. Mislim tudi, da ženske in moški potrebujemo drug drugega – ne vesoljcev – in da je to lepo. Da je to nekaj, kar bi morali spoštovati in se tega veseliti, ne da to izkoriščamo pri vsakem nesporazumu. Menim, da lahko ob partnerju rasteš in se razvijaš in da je to edino pravilno. Čutim, da sem zaradi potrebe po njem pogumnejša, saj si pustim biti ranljiva.

Predvsem pa sem spoznala, da tega pač ne moreš udejanjiti z vsakim moškim, tudi če ga potrebuješ in ljubiš. Včasih je bolje biti sam kot potrebovati nekoga, ki ti ni pisan na kožo.

Pripravila Katja Golob