Nemška umetnica Cordue in slovenska umetnica Nina Koželj predstavljata umetniški tandem, ki skupaj deluje že tri leta. Tokrat se v Steklenem atriju ljubljanske mestne hiše predstavljata s kiparsko-grafično razstavo Selfish/sebično, ki je bila letos premierno predstavljena v bremenski galeriji Zweig.
Odprtje razstave bo v četrtek, 20. avgusta 2015, ob 19. uri , v Steklenem atriju mestne hiše v Ljubljani, na ogled pa bo vse do 14. septembra.
Nina Koželj je – očitno – v sredino prostora postavila mogočno skulpturo. Konja iz prožnega in prosojnega materiala v malodane naravni velikosti. Skulptura oddaja nenavaden zvok, kot bi vzdihujoče dihala. V telesu živali vidimo množico premikajočih se črnih krogel, podobnih predimenzioniranim ribjim ikram. Križanca je pripeljala iz rodne Ljubljane. Ker imata umetnici za seboj dolgo pot, ne preseneča, da sta izbrali prožne, napihljive materiale. Kajti za prevoz bronaste skulpture bi potrebovali konjsko prikolico.
Cordula von Heymann, na kratko Cordue, je okoli skulpture razporedila barvne sitotiske. V zadnjih tednih se je odločila, da se bo v njenih sitotiskih pojavljal motiv ribe v spremenjenih, oskubljenih in popačenih oblikah. Ker Cordue, zlasti pri ustvarjanju sitotiskov, pogosto uporablja vsakdanje predmete in pripomočke, ji misli o ribah uhajajo k mogočim in nemogočim rečem, povezanim z ribami. Naletela je na ribo brez primere, in sicer med prebiranjem Freiherrja Kniggeja in njegovega zapisa o večernem obroku v »Bakhovem templju v kleti bremenske mestne hiše«. Freiherr brez dlake na jeziku opiše precej neokusno ribjo jed: »pražen piškur, ki se mi je – takole mimogrede – zdel nezdrav in prav nič žmahten«. Piškurji so podobni jeguljam in v dolžino zrastejo tudi en meter. Pritrdijo se na gostitelje (večinoma ribe), jim z množico zob predrejo kožo in jim sesajo kri. Na bremenski razstavi Cordue predstavlja nekaj upodobitev piškurjev – večina jih je naravnost odvratnih. Opazovalci moramo na slikah poiskati tudi križance, kakor sta piškurski toaster in likalniška riba.
In na koncu smo spet na začetku: pri naslovu razstave Selfish. V angleščini to pomeni 'zagledan sam vase, sebičen'. Za umetnici predstavlja dvojni selfi, po slovensko tudi sebek. Glejte naju, glejte naju! Ne nazadnje je to smisel vsakega umetniškega izraza: opaziti in biti opažen. Pokazati, da bi nas razumeli. Vsaka slika je komunikacija, želi biti opažena in razumljena.
V misli se mi prikrade Goethe: Za gledanje rojen, za videž najet, na straži ustrôjen, mi všeč je ta svet.
