22 tisoč čudovitih kilometrov

4. 4. 2010

Odločil sem se odpotovati s kolesom na drugo stran sveta. Nenavadno potovanje se je začelo s povabilom prijateljice na kolesarsko avanturo po Makedoniji, končalo pa se je čez devet mesecev in pol . .

Od Gruzije do Pakistana

Makedonijo, Grčijo in Turčijo sem kmalu pustil za seboj. Ko sem prekolesaril Turčijo, pa sem se hitro znašel v Armeniji. Armenija je precej majhna država, z bogato kulturno dediščino in s svojo posebno armensko pisavo. Je povsem krščanska dežela, saj so vse muslimane etnično odstranili z ozemlja. Mene je navdušila predvsem neokrnjena narava pod Aragatom, tamkajšnjo najvišjo goro.

Pot sem nadaljeval proti Gruziji, ki je znana po neizmernem gostoljubju, ki sem ga na srečo tudi doživel in tako pogosto spal in jedel pri domačinih. Ogledal sem si glavno mesto Tbilisi, del obale Črnega morja ter zanimivo in neokrnjeno pokrajino Svaneti, kjer živijo posebni ljudje, ki še vedno poznajo vojaško sodstvo in krvno maščevanje. Izkusil sem nenavaden vzpon prek prelaza Goderdzi, visokega 1.950 metrov. Ko sem se s kolesom vzpenjal proti njemu, sem spraševal domačine, ali je sploh prevozen, dobil pa sem zelo različne odgovore. Na koncu sem se odločil, da preverim sam.

Zaradi zelo slabih cest, čez katere pogosto tečejo potoki, sem moral kar nekajkrat sezuti čevlje, bilo je naporno in skorajda tvegano, pa vendar mi je uspelo in občutek na cilju je bil božanski. Tveganje pa se je šele začelo, saj sem se odpravil v Gorski Karabah, sporno ozemlje med Armenijo in Azerbajdžanom, in vstopil kar ilegalno. Uradno bi za Gorski Karabah tujci potrebovali dovoljenje za obisk, prav tako tudi za fotografiranje, vendar mi je zaradi pomanjkanja nadzora vse skupaj uspelo brez njega. Na poti so me ves čas spremljale visoke temperature.

Ko sem pot nadaljeval v Pakistan, sem se moral prek Irana podati skoraj po diagonali celotne države. Iran je tipična muslimanska država, zato je bilo potovanje precej nenavadno, saj žensk, razen v večjih mestih, skoraj nikjer nisem videl. Spet pa sem doživel izredno gostoljubnost domačinov in njihovo čudenje, češ, kaj se ti je zgodilo, da potuješ sam, kje imaš ženo, družino . . Ogledal sem si njihove znane vrtove, namenjene sprostitvi in počitku, kjer se zadržuje le srednji ali višji sloj ljudi. In za to sem moral plačati desetkratno ceno vstop­nice.

Po Iranu sem prekolesaril zelo velik del Pakistana in se tu srečal s tremi gorskimi verigami – Himalajo, Hindukušem in Karakorumom. Podal sem se tudi čez puščavo Baluchistan, kamor zaide le redkokateri tujec; načelno so ti kraji za nas celo uradno zaprti, vendar kljub temu nisem izkusil nevšečnosti. Vedno ko sem se približal kakšni hiši, so se ženske sicer poskrile, moški pa so me toplo sprejeli. V Pakistanu sem doživel tudi bližnje srečanje z vojaki, ki se borijo proti terorizmu, in ker so prepričani, da je za popotnika, kot sem bil jaz, prenevarno, da potuje sam, so me z avtomobilom spremljali kar 150 kilometrov.

No, na koncu sem ugotovil, da je bila to vsekakor nevarnejša oblika potovanja, kot če bi potoval sam, saj so domačini precej naperjeni proti policiji in vojski . . In seveda sem bil tako kot gost nezaželen v njihovih hišah. Najhuje pa je, da se popotnik, ki si takšno spremstvo ‘prisluži’, tega potem zelo težko reši, zagotovijo mu prenočišče na policijski postaji in celo hrano. Varnost ob dveh mitraljezih v tvoji neposredni bližini pa dobi v teh okoliščinah malce čuden pomen.

Čez Tibet nad štiri tisoč metri

Prikolesaril sem čez kitajsko mejo. Potem ko so mi povozili kolo in mi je uspelo iztržiti 500 evrov odškodnine ter si kupiti novo, sem usvojil Tibet. Potovanje tu je bilo zanimivo že zato, ker sem bil ves čas štiri tisoč metrov in več visoko. Tibet je najvišje ležeča pokrajina na svetu, zato jo imenujejo tudi streha sveta.

Za samostojno potovanje po njej skoraj ni mogoče dobiti vizu­ma, saj se ti načelno izdajajo samo za organizirana potovanja. Torej sem ponovno kolesaril brez uradnega dovoljenja, vendar se s tem nisem kaj preveč obremenjeval – 45 avrov denarne kazni ni veliko, poleg tega so v to vključeni tudi stroški prevoza iz pokrajine. Še največja ovira potovanja so bile nizke temperature, ki so se ponoči spustile tudi do -10 stopinj pod ledišče.

Prenočišče in topel obrok pri gostoljubnih domačinih sta se seveda še kako prilegla, pa čeprav je bila hrana vse prej kot običajna. Najpogosteje sem jedel campo, neke vrste moko z maslenim čajem in s soljo (masleni čaj je narejen iz pravega čaja z dodatkom jakovega masla). Prekolesaril sem tudi Laos, Kambodžo, Tajsko, Malezijo in Singapur, od koder sem se nato vrnil v Slovenijo, a to je že druga, budistično obarvana zgodba.

Besedilo in fotografije Boris Šajtegel

Novo na Metroplay: Vloga sodobne ženske | Urška Draž in Sonja Šmuc