"Dati priložnost nekomu, da postane vaš učitelj v letih, ko ste učitelj lahko zgolj vi, je včasih vredno veliko več kot znanje, ki vam ga posreduje. Pravzaprav je občutek takrat zelo osvobajajoč."
Tekst: Petra Windschnurer
Kadar me ponoči tlačijo nočne more, je to velikokrat povezano z učenjem. Vedno isto, pripravljam se na test iz matematike, ničesar ne znam, zapiskov pa tudi nimam. Ko se zbudim, si olajšano oddahnem in zahvalim vsem svetim, da mi ni treba več hoditi v ustanove, ki so iz mene naredile diplomirano inženirko in me naučile pisanih črk, integralov pa vse do tega, kako se izraziti v različnih likovnih jezikih. In to kljub temu da sem v šolo hodila rada in da sem učno snov obvladovala z lahkoto.
Danes si z učenjem nisem več na ti (to mi nadvse nadzorno sporočajo moje sanje). Težko bi se spravila nazaj za knjige, in če ne bi diplomirala v času, gotovo ne bi nikoli. Se torej učenje res konča, ko zapremo učbenike, oziroma ali imamo odrasli sploh še željo in voljo naučiti se kaj novega? Bi se morali?
Sama sem se ob koncu šolanja počutila, kot da sem pojedla vse znanje tega sveta.
Obvladam vse in še več, zato, prosim, nikar me ne mučite s prakso. Sem strokovnjakinja na svojem področju in še kaj bi se našlo. Več kot stoodstotna samozavest sprva niti ni bila tako škodljiva, kot bi si številni psihoanalitiki mislili. Že med študijem sem oddala vlogo za delo, o katerem nisem imela pojma. Kako sem se pozneje znašla na oddelku za računovodstvo na eni od bank, ne da bi sploh znala prižgati računalnik, je zelo zabavna zgodba, ki pa je samo še potrdila moje prepričanje, da znam in obvladam vse – na koncu sem delo opravila celo hitreje od moje nadrejene. O mojih izkušnjah in znanju pa niso bili povsem prepričani ljudje, ki so opravljali delo, za katero sem se šolala.
Prvih nekaj zavrnitev me je hitro spravilo na realna tla in morala sem se odreči misli, da bom kar takoj sedla na mesto modne urednice. Do tam je bilo še kar nekaj stopnic in veliko učenja, ki pa so mi na koncu dali veliko več kot večina učbenikov. Izkušnje! Skoraj epsko zgodbo o padcu in ponovni vstaji rada delim s študenti in praktikanti, ki pridejo iskat delo na uredništvo Elle.
Nekateri me zelo dobro razumejo, drugi komaj čakajo, da utihnem, in mi takoj zatem izdajo, da jih delo pomočnikov ne zanima, tu so le z željo, da kar takoj postanejo uredniki. Zakaj za vraga pa hodijo na univerzo, če ne zato, da jih takoj po študiju pričaka direktorski stolček? A stopnice so potrebne, če nič drugega, zaradi delovne kondicije.
Pred kratkim me je dekle, ki si želi opravljati delo modne novinarke in stilistke, že na začetku fotografiranja modne zgodbe vprašalo, kdaj bomo končali, da bo šla lahko domov.
Bila sem tako šokirana, da ji sploh nisem odgovorila. Pa naj vam zaupam še to, da ni bila edina. Sama sem zelo hitro spoznala, da se lahko v življenju še česa naučim in da mi to znanje lahko predajo ljudje, ki jih nisem imela za 'učitelje'. Konec koncev sta moja velika učitelja tudi otroka, ki me vsak dan znova naučita kaj novega. Učenje je vseživljenjski proces, je pisalo v učbeniku mojega osemletnega sina.
Da smo ljudje dojemljivi za novo znanje, ki nam ga mimogrede vsiljuje življenje, je razumljivo, veliko težje je takrat, ko nam nova odkritja želijo posredovati drugi, na primer nekdo, ki se po našem mnenju na to sploh ne spozna.
V naši hiši sem modna strokovnjakinja jaz. Name se obračajo, ko želijo nasvet, meni zastavljajo vprašanja, jaz sem kapitanka. A tudi to prepričanje je pred kratkim našlo svoj konec. Še nedavno bi dala roko v ogenj, da je barva, ki mi najbolj pristaja, le ena, in to koralno rdeča, zdaj pa se posipam s pepelom v pastelno rumenem odtenku. Po dolgem času sva se po nakupih skupaj odpravili z mamo. Delala mi je družbo in me kot po navadi podpirala pri vseh mojih izborih. Ko sem na blagajno že nesla svoj rdeči plašč, mi je pod nos porinila rumenega, pastelno rumenega! Bila sem šokirana. Rumena in jaz? Se ji je popolnoma zmešalo? Saj ve, da mi rumena ne paše. Bila sem tako zaverovana v svoj prav, da se nisem hotela niti pogledati v ogledalo. Šele ko sem opazila, da me z odobravanjem gledajo tudi drugi, sem rumeni dala priložnost. Bila sem šokirana! Svetlo rumena in jaz? Sva najboljši novi par! O moji barvni karti me je nekaj novega naučila mama, upokojena višja medicinska sestra.
Dati priložnost nekomu, da postane vaš učitelj v letih, ko ste učitelj lahko zgolj vi, je včasih vredno veliko več kot znanje, ki vam ga posreduje. Pravzaprav je občutek takrat zelo osvobajajoč.
Ko sem že pred leti na primer ugotovila, da za delo, ki ga opravljam, nisem usposobljena samo jaz in da obstajajo področja, ki jih drugi obvladajo bolje od mene, sem se najprej ustrašila.
Absolutna kontrola in prepričanje, da brez mene ne gre, pa sta kljub navideznemu zadovoljstvu prinašala veliko stresa in utrujala mene kot tudi moje bližnje.
Danes lahko rečem, da sem strokovnjakinja na svojem področju, a nisem edina. Sem učiteljica in učenka. Počutim se svobodno!
Kaj pa vsi tisti, ki se ne želijo (več) učiti? Če bi vedela o duhovnem življenju kaj več, bi najbrž rekla, da ne bodo duhovno rasli, zagotovo lahko trdim, da ne bodo oblekli čudovito rumenega plašča, in če nič drugega, da bodo na delovnem mestu v vsakem novem učitelju videli sovražnika. Nič kaj obetavno, kaj? A kot pripoveduje zgodba iz Knjige življenja: Vsak mora pisati svojo zgodbo. Jaz ob tem dodajam še to: Naj vam pisanje olajšajo 'učitelji.
Učenje je lahko vseživljenjski proces, o tem ni dvoma, le priložnost je treba zgrabiti. Mene čaka še kar nekaj neprespanih noči. Vem, da bom nekoč spet posegla po učbeniku nemškega jezika, z otrokoma že zdaj obnavljam dobro staro matematiko, na delovnem mestu me o družbenih medijih poučuje moja učenka, medtem ko me moj najdražji uči pravilnega zlaganja umazane posode v pomivalni stroj. Vesela sem, da imam te možnosti!
