Volani, ki so dregnili v status quo.
Delitev med spoloma je pri garderobi precej jasno začrtana – z moškimi linijami navdihnjena ženska kolekcija je skelet vsake prave babnice, kar nam zapovedujejo iz dneva v dan in naprej v noč, a moška kolekcija, ki bi si ideje sposodila v ženski omari, je še vedno razumljena kot eksces in cirkus v maniri Dolanovega filma Laurence Anyways. Kaj imajo vendar fantje početi med maminimi obešalniki?
Če žensko tako imenovana moška oblačila delajo močnejšo, resnejšo, oblečeno za vse čase, naj bi bil moški v damskih oblačilih videti poženščen, kastriran, almodovarski. To pomeni, da smo znova razumljene kot eterična bitja volančkov, kril in dekoltejev, kar tako zelo ustreza po pravem moškem ukrojeni družbi. Nas se spodbuja h kradenju iz partnerjeve omare, pomislite samo na zlajnane fantove kavbojke, udoben, a tako benigen način brisanja meja med garderobama, njegovo pritoževanje, da je znova ostal brez hlač, pa je le namig, da ni za ženske nič več nedosegljivo.
Oh, kako dolgočasno in kako lažno. Menjava v drugo smer baje tehnično ni izvedljiva, saj so moški navadno toliko večji od nas, da bi na njihovih plečatih prsih svilene bluze popokale po šivih. Seveda so si ženska in moška odrasla telesa med sabo ravno toliko različna, da zahtevajo specifično krojenje. Tukaj ne govorimo o krasni novi androgenosti, ravnanju tistih izboklin, ki nas morda biološko določajo za pripadnike svojega spola, temveč o potencialih zatohle, moškemu predpisane uniforme, ko enkrat začne jemati delčke iz ženine. Bi se z odprtim mišičastim hrbtom res sesul družbeni red? Dajmo vsaj poskusiti.
Moda ni bila vedno tako strogo deljena nanj in nanjo. Vse do 18. stoletja so se visoki krogi ne glede na spol utapljali v čipki in žametu, svoje nožice tlačili v načičkane čeveljce, si na glave poveznili razkošne večnadstropne lasulje ter se navduševali nad še enim danes za gospodične rezerviranim opravilom, ličenjem. S francosko revolucijo je pod giljotino končalo tudi dovoljenje za rožnate svilnate obleke za predstavnike nasprotnega spola.
»Moški so se odpovedali vsem bolj bleščečim, živopisnim in raznolikim oblikam krašenja ter jih v celoti prepustili v rabo ženskam. Pravici do lepote so se odrekli, stremeli so le še k temu, da bi bili uporabni,« piše Yuniya Kawamura v knjigi Fashion-ology.
Z odhodom moškega se je moda feminizirala, začela se je dojemati kot iracionalna, muhasta, frivolna, brez kančka intelektualnega. Žensko zanimanje zanjo se od takrat predstavlja kot naravno nagnjenje k lepemu, a nepomembnemu, in če se na kakršenkoli način ukvarjaš z modo, bodisi kot oblikovalka bodisi kot piska ali stilistka, ne bo nihče izrekel tistih znamenitih besed iz Oglaševalcev, potem ko je Peggy na plan potegnila svojo prvo mojstrovino v vlogi tekstopiske – »bilo je, kot bi gledali psa igrati na klavir« – saj konec koncev zgolj počneš tisto, za kar si bila predestinirana, ne predstavljaš grožnje stanju stvari. Kako pokroviteljsko.
Mladi britanski oblikovalec Jonathan Anderson je s preizpraševanjem ženskomoških oblačilnih elementov, v katerih ni mimogrede nič transvestitskega, v pičlih nekaj sezonah razkačil javnost. Ko je na Dona Draperja spominjajoče moške oblekel v visoke jahalne škornje in zelo kratke hlačke, ki so se zaključili s predimenzioniranim volanom, je vedel, da bo na naslovnicah vseh časopisov, ki bodo zagnali moralno paniko.
Anderson vztraja, da obstajajo številni preprostejši načini, če bi hotel zgolj šokirati. On je hkrati subtilnejši – enaka oblačila se predstavijo tako na tednu moške mode kot primerno prekrojena v lookbooku ženske kolekcije – in ima večje ambicije, kar je začutil tudi eden od dveh konglomeratov, LVMH, kupil manjšinski delež v njegovi blagovni znamki ter ga postavil za glavnega oblikovalca hiše Loewe. Dobra tržna niša, bi rekli vlagatelji, morda pa celo uvod v nov modni dialog med spoloma.
Urša Jerkič
