Pred pristankom letala v Hanoiju o Vietnamu nisem imel nikakršne predstave, če odštejem tisto iz ameriških filmov. Na 13-urnem letu se mi ni niti sanjalo, kakšen kulturni šok bom doživel. Ko sem prispel v hotel, sem si želel le nekaj – oditi domov.
Neizmeren hrup motorjev, ki jih je v mestu približno tri milijone (skoraj toliko, kolikor je v mestu prebivalcev), smrad, umazanija ter seveda neopisljiv kaos na cesti. Za zahodnjaka je prečkanje ceste nekaj najhujšega, kar se ti lahko zgodi. Seveda se človek v nekaj dneh navadi tudi na to.
Sprehod po glavnem mestu se ne more primerjati z nobenim sprehodom po katerikoli evropski prestolnici. Ljudje imajo svoje trgovinice in restavracije kar na pločnikih, če ti sploh obstajajo, vse smeti pa preprosto mečejo ob rob cestišča. Poleg vseh pagod, templjev, muzejev se mi je v spomin zelo vtisnila prva univerza v Vietnamu, kamor je ravno v času mojega obiska vkorakalo kakšnih 100 ameriških mornarjev. Neverjeten prizor.
Pot me kaj hitro zanese kakšnih 150 kilometrov vzhodno, proti Halong Bayu, ki je del svetovne dediščine Unesco. Tisočeri apnenčasti otoki, ki se dvigajo visoko v nebo … celotno tridnevno doživetje na ladjici je bilo pravljično. Prvi dan je svoje naredila tudi mistična meglica, ki se je vila med otoki. Na veliko otokih so prave ‘kraške’ jame, nekatere od njih so zaradi turistov tudi osvetljene, vendar se z jamami v Sloveniji, ki so nedvomno večje in lepše, ne morejo primerjati.
Preden se podam na tri tisoč kilometrov dolgo pot proti jugu, me vlak odnese še na skrajni sever države, na mejo s Kitajsko. Mesto Sapa s 36 tisoč prebivalci leži na nadmorski višini 1.650 metrov, ponuja pa predvsem odlične trekinge med terasastimi riževimi polji in gorami, visokimi tudi več kot tri tisoč metrov, v spremstvu domačinov, ki pripadajo eni od dveh večjih etničnih skupin v Vietnamu, H’mong in Dzao. Prepoznani so po zelo pisanih oblačilih. Ker sem dobil informacije, da je centralni del Vietnama zaradi monsuna, ki je za zimo tam običajen, skoraj pod vodo, nisem do zadnjega vedel, ali se bomo z avtobusom, ki je zelo moderen in ima namesto sedežev postelje, sploh lahko prebili čez regijo. A smo šli . .
Prvi postanek je pri kraju Dong Ha, kjer je bil na vsaki strani reke Ben Hai na 17. vzporedniku petkilometrski demilitariziran pas, ki je ločeval oba dela Vietnama. Ljudje so imeli 300 dni časa za odločitev, na kateri strani bodo ostali. Med ameriško vojno pa so se na tem območju bile najbolj krvave bitke. Še danes je mogoče naleteti na neeksplodirane bombe in mine, zato je zelo priporočljivo ostati na označenih poteh. V zadnjih 30 letih so mine poškodovale in ubile več kot pet tisoč ljudi. Zanimivi so tudi tuneli Vinh Moc, kjer so se Vietnamci skrivali pred ameriškimi napadi. Človek si kar težko predstavlja večletno bivanje pod zemljo. Rovi so seveda nekoliko razširjeni, da lahko povprečen turist sploh vstopi vanje.
Naslednje mesto, ki si ga zelo na hitro ogledam, je Hue, le slabih 100 kilometrov južneje od demilitariziranega območja. Gre za mesto, ki ga ne sme izpustiti noben ljubitelj arhitekture in umetnosti. Staro mestno jedro je obdano z deset kilometrov dolgim in dva metra debelim obzidjem, ki je bil prvotno zgrajen iz zemlje. Znotraj njega so templji, rezidence, pagode ter celo manjše jezero. Prav tukaj lahko vidite tudi najvišji zastavni drog v državi, ki je visok kar 37 metrov. Izven obzidja je mogoče opaziti revno četrt, naseljeno kar na kanalu. Celotne družine živijo na zelo ozkih čolnih, ki so prekriti samo s platnom, umazan kanal pa izkoriščajo za pranje in umivanje. Nekakšna domača pralnica.
Težko pričakovani Hoi An sem moral skoraj izpustiti, saj je bil še nekaj dni pred mojim prihodom pod vodo. Na srečo se ob koncu močnega deževja voda kaj hitro umika. Mesto je polno restavracij, barov, hotelov in krojačev, pri katerih si lahko vsak da izdelati obleko po meri. Če ste v veliki časovni stiski, vam obleko naredijo kar čez noč, drugače pa je priporočljivo, da ostanete kakšen dan dlje. Kroj obleke lahko izberete iz številnih evropskih modnih revij; večina tkanin pa je uvoženih iz Italije. Hoi An je zelo prijazno mesto do pešcev, saj je staro mestno jedro zaprto za vsa vozila. Prav prileže se malo miru pred glasnimi mopedisti. Med čakanjem krojačev si ogledam še prečudovite ruševine My Son sredi džungle, ki so pod zaščito svetovne dediščine Unesco.
Zaradi zime so morski tokovi zelo močni, zaradi česar je morje kalno. In prav zato je moj postanek v Nha Trangu namenjen le jastogu. Drugače pa je tukaj nešteto potapljaških centrov. Za potop vas odpeljejo na okoliške otoke, do najbližjega lahko pridete kar s kabinsko žičnico. Dobrih 200 kilometrov južneje, ob obali Mui Ne, so zelo moderni resorti, ki še vedno rastejo. Tukaj si lahko malo odpočijete od napornega popotovanja, privoščite dobro večerjo na plaži ali se podate s kolesom naokrog. Mui Ne je zelo prepoznaven po svojih rdečih in belih peščenih sipinah, ki imajo ob sončnem zahodu še prav poseben čar. Ob sončnem vzhodu pa si ogledam še ribiško vasico s pristaniščem, v katerem je približno tisoč ribiških ladij, ki so si na las podobne . . Kot vse tržnice v Vietnamu je tudi ta tukaj zelo pisana, meso in ribe so razstavljeni kar na tleh, na polivinilastem pregrinjalu.
Največje mesto v Vietnamu, Ho Chi Minh City, ki ima približno sedem milijonov prebivalcev, je nekakšna gospodarska prestolnica države, na kar opozarjajo visoke poslovne stavbe, prestižni hoteli, moderni nakupovalni centri. Promet v mestu je neverjeten, štiri milijone registriranih motoristov, križišča pa večinoma brez semaforjev. Pa tudi kjer ti so, se rdeče luči ne upošteva vedno. Prav v času mojega obiska je postal veljaven zakon o obvezni uporabi čelade, zato je skoraj na vsakem vogalu opaziti prodajalce teh. Poleg vseh znamenitosti, ki jih mesto ponuja, je zelo prepričljiv muzej War Remnants (vojni ostanki), ki se je prej imenoval muzej ameriških vojnih zločinov.
Za obisk potrebuješ dober želodec, saj so predvsem fotografije grozljive. (V vojni je izgubilo življenje več kot tri milijone Vietnamcev, od tega dva milijona civilistov. Američani so uporabili skoraj 80 milijonov litrov herbicida, s katerim so škropili celotno vegetacijo, da bi izsledili skrivne poti vietkongovcev in izstradali ljudstvo. Posledice so vidne še danes – Vietnam ima največje število ljudi s posebnimi potrebami na prebivalca.)
Potovanje zaključim s čolnom po delti reke Mekong. Gre za zelo veliko regijo, ki je velika za skoraj dve Sloveniji. Zelo zanimive so plavajoče tržnice, kjer kar na reki prodajajo živila in druge osnovne potrebščine. Ker gre za regijo, ki je zelo bogata z rižem, je ta del večine lokalnih sladkarij.
Deželo zapustim z zelo prijetnimi občutki. Ljudje so iskreno prijazni, predvsem pa postane jasno, da materialne dobrine niso veliko vredne, medsebojni odnosi pa toliko bolj.
ŠE NEKAJ ZNAČILNOSTI
Vietnam, ki leži na polotoku Indokina, je najbolj prepoznaven po tukajšnji ameriški vojni. Najbrž tudi zato, ker je bila to ena izmed prvih vojn, ki je bila tako dobro medijsko pokrita. Dežela ima tudi na splošno zelo težko in pestro zgodovino, o čemer pove veliko že podatek o tisočletni okupaciji Kitajcev. Seveda so bili tukaj tudi Španci, Nizozemci, Kmeri, Mongoli in Francozi, Američani so bili le zadnji v nizu dolgoletnih osvajanj. Danes se ta država hitro razvija in je druga največja izvoznica riža na svetu. V nekaterih večjih mestih so vidni že tudi znaki globalizacije; najbolj izstopa največje mesto, nekdanji Saigon, zdaj preimenovan v Ho Chi Minh City.
Socializem se drugače čuti še na vsakem koraku. Ho Chi Minh je za Vietnamce, predvsem severne, narodni heroj. V glavnem mestu Hanoi so mu postavili tudi mavzolej, kamor se zgrinjajo množice Vietnamcev in tudi turistov. V času mojega popotovanja je bil žal zaprt, saj truplo enkrat na leto za tri mesece preselijo v Rusijo.
Besedilo in fotografije Dejan Burja
Elle november 2009
