Morda je to tisto neznano sredstvo, ki Parižankam omogoča, da so še naprej videti kot bagete, čeprav vsak dan zmažejo eno ob kosilu. Slabo vest imam, ko pojem kos kruha, če pojem žemljico, me že razganja. Kakšna ženska pa sem, da jem kruh?! Ali testenine. Sladice? Svoj dom imenujem tudi cona brez sladkorja, tako strašno grenak okus pusti, da ga raje sploh ne spustim čez prag. Potem seveda veselo kradem vrečke sladkorja v barih, da si lahko moji gostje vsaj sladkajo kavo, čeprav res ne vem, kako lahko kaj takšnega počnejo mirne vesti.
Ne počutim pa se slabo, ker si za novo leto nisem zaželela miru na svetu in konca revščine, ampak raje usnjeno jakno, saj konec koncev nisem mis sveta. Prav, malo že. Ne spomnim se več, zakaj sem nehala jesti meso, morda občutek kolektivne krivde na začetku ni imel nič s tem, a nekje globoko, pod kožuhi in perjem in luskami, je zagotovo grickalo tudi to – a gricka še naprej. Smo odvisni od občutka slabe vesti, ker verjamemo, da nam bo to pomagalo postati boljši človek? Ker dokler mimo klošarja ne moremo brez ušivega občutka, moralnega kompasa nismo zamenjali za par čevljev. Ali pa je to le še en refleks, ki nam omogoča, da še naprej ne storimo nič konkretnega.
Kaj vse bi lahko, pa nisem
Slaba vest me daje, ker rada spim, in tudi, ker se zvečer nikakor ne spravim v posteljo, ker pri skoraj tridesetih gledam najstniške nadaljevanke, imam na nočni omarici Flaubertovo knjigo le zato, da nanjo položim novo uspešnico Nicka Cava, ki je prav tako še nisem prebrala, saj raje zadremam z daljincem v roki. Ker mame nisem poklicala nazaj in sem že drugo leto zaporedoma pozabila na prijateljičin rojstni dan, ker ne ločujem organskih odpadkov, ker nisem še ničesar storila glede smejalnih gub, ki ostajajo na obrazu tudi potem, ko ni več nič smešno. Potem me seveda preplavi še bolj beden občutek, ker mislim samo na to, da se ne ukvarjam dovolj sama s sabo, medtem ko bi ta čas vendar morala nameniti reševanju posledic podnebnih sprememb.
Grize me, če imam konec tedna popolnoma prost. V nedeljo zvečer imam vselej občutek, da bi ga lahko bolje izkoristila. Lahko bi šla na daljši sprehod, prebrala časopis, šla na tržnico in na razstavo, lahko bi šla plesat in pit vino na teraso s kadilci, lahko bi šla vsaj iz Ljubljane. Lahko bi napisala prvo stran romana. Ali pa pomila okna. Ko se zdi, da se moje življenje nikamor ne premakne, grem še vedno vsakič pogledat na spletno stran fakultete, kakšni so pogoji za dokončanje študija. Potem imam dvojno slabo vest. Potem si skuham še eno kavo in pojem do konca paket napolitank.
Superženske ne spijo na zrnu graha
Bi se življenje res spremenilo, če bi se kar naenkrat soočila z vsemi temi občutki in se jih sistematično lotila? Če bi zjutraj odtekla deset kilometrov, za kosilo zobala eko kalčke in brokolijevo juho, se takoj po službi dobila s prijateljicami na kavi, hočem reči zelenem čaju, se odpravila domov z okolju prijaznim kolesom, vmes pomagala babici čez cesto, skuhala večerjo ter zabavala moža, vse dokler se ne bi posvetila še svojim študijskim ali pač okoljevarstvenim obveznostim. Aja, in pred spanjem izvajala jogo za blaženje smejalnih gubic. Bi me nehala žreti vest, če bi postala superženska?
Ne, ker bi imela slabo vest, da si želim biti super, medtem ko je čisto dovolj in zmerno biti dober. Ker si želim nekaj več oziroma preveč, in še vedno bi si na primer pozabila z nitko očistiti zobe. Ali seksati v novem položaju. Saj res, seks, oh, zagotovo premalo seksam za svoja leta. Včasih pa to počnem sredi dneva, ko bi res morala reševati svet. Huda slaba vest. Še dobro, da ne pišem dnevnika. Čeprav bi ga morda morala, in potem bi ga dala svoji hčeri, da ne bi imela slabe vesti, ker seksa opoldne. Kako sem lena, še fotografiram se ne dovolj pogosto, tako da tamala ne bo nikoli vedela, kako je bila njena mama videti v Balmainovi repliki leta 2010. Nimam otrok – slaba vest. Nimam redne službe – slaba vest.
Se nadaljuje... Naprej »