Punce se pritožujejo, da imajo njihovi moški nove ljubice. Te niso iz
krvi in mesa, a jim spodnašajo tla pod nogami, kot bi bile izkušene
fatalke. Sedijo kot vkopani in razburjeno premikajo potne roke, oči jim
zaneseno švigajo sem ter tja, njihov obraz je zaripel. Ničesar ne
slišijo in ne vidijo in pozabijo celo na svoj najljubši krof.
Njihova tekmica je PS3, igralna
konzola nove generacije, in druge njej podobne naprave. Mislile so,
da lahko zapelje edinole mladino, ki grabi vse, kar diši po zabavi, a
so se zmotile. Njihovim zdavnaj odraslim moškim, večinoma očetom, se je
odpeljalo, ko so zavohali to ljubimko, ki ponuja interaktivna
doživetja. Kot kuga se je razširila med njimi, ker jim poleg razvedrila
pomeni izziv, hrani njihovega tekmovalnega duha, zadovoljuje njihovo
željo po dokazovanju, sprošča napetosti, izloča adrenalin.
Da je nekaterim moškim to način življenja in si ne morejo pomagati, da
ne bi vsak prosti hip skočili v zaslon, je zrelo za psihoanalizo in ne
sodi v ta članek. Pritožujemo se nad tistimi uradno verjetno
nedolžnimi, po naših ženskih zakonih pa krivimi zanemarjanja in
povzročanja lažjih duševnih bolečin, saj podležejo otroku v sebi ravno
takrat, ko bi skrajno resno potrebovale njihovo pozornost. »Za to
streljačino je prodal dušo. Moškega, starega 34 let, zdaj kliče
dolžnost, zato vse večere (in noči) preživlja ob televizorju, kjer se
gre ameriškega vojaka in preizkuša sodobno orožje, medtem ko rešuje
človeštvo pred grozečimi nevarnostmi.« Call of Duty, polna filmske
akcije, je le ena od teh zapeljivk iz sveta zabavne elektronike,
nekatere punce pa v prostem času zdaj še same dirkajo, samo da lahko
preživljajo čas z njim. Zbrali smo nekaj pritožb, pri tem pa se
zavedamo, da imajo tudi oni svojo stran zgodbe. A tokrat jih bomo kar
malo zanemarile.
Sarina stran zgodbe
»Bistvo? Jaz se njemu prilagajam, on meni nič.«Ne le da sem mu to igrico sama kupila za rojstni dan, ker ga imam pač rada, on pa ima rad ‘njo’ – da sva zvečer skupaj, se z njim družim v virtualnem svetu. Zdaj dirkava po pacifiškem otoku, kjer so gosta džungla, močvirja, ostri vrhovi in vroči vulkani. Tekmujeva in moram priznati, da večinoma uživam, se nasmejim, adrenalin pa nama zažene telo, tako da potem dirkava še v posteljo, pa vendar – kakšen petek bi res rada preživela kot običajna 32-letnica. A ko se spraviva početi kaj drugega, mojega, kot je crkljanje ob dobrem filmu, se hitro začne dolgočasiti, in tudi če se trudi, mi ne more prikriti, da ne uživa. Vsaj ne tako, kot če bi sedel v svojem plejfotelju, kot mu pravi. Včasih si mislim, da bi celo lažje prenesla, če bi bil plejboj in bi buljil v kakšno dobro mrho namesto v ta čudoviti ‘čarobni’ zaslon z visoko dinamično ločljivostjo.
Alenkina stran zgodbe
»Bistvo? Da imam dva otroka namesto partnerja in sina.« Da kupiva playstation, me je prepričal, ko sem želela imeti nov DVD-predvajalnik, CD-predvajalnik in še osebni računalnik, vse naenkrat. Vse v enem, seveda, kupiva, odlično, sem mu kimala. Da pridejo v paketu igrice, nisem razmišljala. Mogoče so mi um zameglile karaoke, ki so bile, priznam, kar nekaj časa moja sprostitev po napornem dnevu. Od nekdaj sem rada pela, izživljanje v mikrofon pa mi je pomagalo premagovati stres. On je igral svoje igrice, popolnoma neškodljivo in v pravi meri, pogosto pa je tudi prepeval z mano. Playstation je bila tako zadeva, ki naju je zbližala. Dokler mu ni sosed podaril avanturistične Assassins Creed. Najprej sva se prerekala, kdaj bo kdo pel in kdaj kdo igral, potem pa se je za nekaj časa dobesedno preselil v leto 1191, kjer je ‘moral’ umoriti pomembne ljudi, ki izkoriščajo meščane. Ko sem ga prosila, naj da otroka spat, ker sem iz službe prinesla nujno delo, je ravno plezal na kakšno hišo in me gladko ignoriral. Za vse sem bila sama.
Prijateljice sem spraševala, ali ni to znak, da z najinim odnosom ni vse v redu, a so me zavračale, da je to čisto značilno za moškega, da tako ‘pade noter’, podkrepile so mnenje nekaj v zvezi z njihovim drugačnim ustrojem možganov in me pomirile. Ko se je naveličal svoje nove igrače in je urok popustil, pa sem mu jih naložila – presenetilo me je, da mi je dal prav, da je skoraj zaigrala pojoča travica, in potem je mesec dni vsak večer previjal in umival ritko. Čez čas mi je priznal, da ga je vloga očeta obremenila bolj, kot si je predstavljal, in z igranjem igric si je privoščil pobege. A brez slabe vesti ni šlo – to je verjetno tisto, kar zrelega moškega loči od nezrelega fanta.
Se nadaljuje... Naprej »