Alan Hranitelj: »Mačka nekaj ima.«

28. 1. 2009
Alan Hranitelj (foto: Fotografija Dejan Habicht)
Fotografija Dejan Habicht

V kavarni Hotela Union sva predla mačjo prejo in bilo nama je toplo. Roke sva ovila okoli skodelic vroče čokolade in tankočutni mojster je začel eno od svojih večnih ljubezenskih zgodb. O mačkah.

Povejte, zakaj imate mačka? Zakaj ne bi imeli psa, papige?

Vse, vse bi imel. Najbolj idealno zame bi bilo, da bi imel v živalskem vrtu sobo, kjer bi lahko živel. Takrat bi bil doma. Ni pomembno, za katero žival gre. Ko sem se fotografiral z ljubljansko slonico Gango, je bila to takšna ljubezen, da vam sploh ne morem povedati.

icer pa je moj najzgodnejši spomin na živali povezan z otroštvom – imeli smo štiri mačke in kokeršpanjela, vse pa je nasledil mucek Mič, ki ga je prinesla moja sestra. Nekaj časa sem ga skrival jaz, ker ga mama ni hotela, v enem mesecu pa je postal njena velika mačja ljubezen, bog ne daj, da bi mu kdo skrivil brke.

Ste vedno živeli z mačkami?

Tisto obdobje, ko sem se selil v Ljubljano, je bila precej dolga pavza. Stanoval sem z Nelo Malečkar in drugimi in grozilo mi je, da bom čez poletje ostal sam v stanovanju, ker sem imel toliko dela, da nisem šel na dopust. Rekel sem, da ne morem ostati sam, dokler ne dobim potepuške muce. Tik ob cesti jo je zagledala Nela, jo prinesla domov in poimenovali smo jo Bela.

Iz sive mucke je res postala bela, lepo smo jo hranili in strašno se je redila. Zelo smo bili ponosni nase, da tako lepo skrbimo zanjo, a kmalu smo ugotovili tudi, da je breja, in imeli smo mladičke.

In kdaj je v vaše življenje vstopil Ronson?

Ko je Marko Crnkovič odhajal na potovanje in iskal varstvo zanj. Dal ga je Neli, in takoj ko je vstopil v stanovanje, sva postala cimra, prijatelja.

Ste mu vi dali ime?

Ne, prinesel ga je s sabo. Ronson je bil pač Ronson. Živel je 15 let in me zelo zaznamoval. Zelo. Bolj kot vsi mački prej in tako, kot mislim, da me bo tudi Zoja. Vedno tudi rečem Zoja in Ronson, to sodi skupaj. On je z mano in živi.

Katere mačje lastnosti vas prevzemajo?

Mačka nekaj ima. Ne znam drugače povedati. Nevtralizira. Ko sem imel najhujša obdobja tesnobe, je prišel Mič, se ulegel na moj prsni koš in ostal tam, dokler se nisem počutil bolje. Tudi Ronson je tako deloval. Mačka vidi, čuti osebno stisko. Pri živalih nasploh odpadejo vse moje blokade, kar grem k njim, kar grem . .

Med vsemi živalmi me sicer najbolj fascinirajo žuželke in hkrati mi je ob njih tudi najbolj nelagodno.

Kako sta se spoznala z Zojo?

Res sva se spoznala! (dolg vzdih) Ronsona je kap in potem je kap še mene. Potreboval sem pol leta, da sem prišel toliko k sebi, da sem se odpravil po novo rusko mačko. Nikoli, res nikoli nisem bil obremenjen z vrsto, ampak zaradi Ronsona, ki je bil ruska mačka, sem si želel enakega. Oziroma punčko, da se ne bi fant do konca življenja boril z Ronsonovim nasledstvom.

Šel sem si pogledat leglo, iz katerega je prihajal, in takrat so imeli kar nekaj mladih muckov. Prosil sem, da me pustijo samega z njimi, in nobeden me sploh ni opazil. Najprej tudi ona ne. Potem pa se je umirila, prišla, splezala v moje naročje, me pogledala, rekla, kdo si pa ti, in zaspala. Čez en mesec sem prišel ponjo. Takoj ko je stopila skozi vrata stanovanja, je bila doma. Nič ji ni bilo treba razlagati.

Zoja je rekla Kdo si pa ti?

Zoja govori. Ronson ni nikoli tako govoril. Zoja se pogovarja. Če grem in me teden dni ni, mi vse pove – kako se je imela, koga je videla, kaj je delala . . Tako luštkana je, ko sedi, si umiva kožušček in me vmes pogleda, kaj pripomni, se še malo oblizne in zadremlje.

Po novem letu odpotujete v Kanado s Cirque du Soleil, kjer boste zaradi premiere predstave živeli eno leto. Zoja ne gre z vami, kako bosta prenesla to dolgo ločenost?

Na to se ves čas pripravljam, hudo je. Ali mi bo zamerila in bo konec ali pa bo se bo odzvala tako kot do sedaj, ko grem in pridem, pa ni nič užaljena. Z njo bo stanovala prijateljica, potem bomo pa videli. Sam se bom sicer štirikrat vrnil in jo obiskal, kar je zelo malo, ampak bolje kot nič. Joj, grozno bo, ampak nekako bomo že.

Meni se zdi, da je Zoja močna mačka in bo vse v redu.

Saj, saj. Je tudi že odrasla, je zgrajena osebnost, tako da tudi jaz mislim, da bo vse v redu. Upam. (vzdih)

Zoja spi pri vas?

Ja, ja, absolutno. Včasih zaspi na velikem naslanjaču, ki ga je podedovala po Ronsonu, in pride šele pozneje. Včasih leži nad vzglavjem na polički in mi nad glavo maha s tačko, se me poskuša dotakniti, včasih se stisne tu k meni . . (pokaže nekje med ramo in vratom) Različna obdobja ima.

Vem, da je to težko vprašanje, ampak katera njena lastnost vam je najbolj všeč?

Všeč mi je, ker je trmasta. Všeč mi je, ker je hiper hiper nežna in občutljiva, to je neverjetno, to je tako lepo. Kar gleda te in te ima rada, te boža s tačko, ti da poljubček. Všeč mi je, ker je nagajiva. Prav vidim jo, kako bi mi rada nekaj ušpičila, in to spodbujam. Všeč mi je, ko leži v svojem dolgem predalu, ki je vedno odprt in je samo njen. V njem je polno igrač, milijon žogic, mišk, vsega, potem pa se igrava, kot bi bila Zoja kužek. Jaz vržem igračko in ona jo prinese nazaj. Pingpong. Včasih zmeče vse svoje igračke iz predala, pospravi pa jih tudi sama. Fascinantno.

Ji kdaj kaj prepoveste?

Ve, kdaj ji rečem ne, in takrat je ne res ne. Seveda ji pustim na mizo, v hladilnik in v kad, kjer pije vodo, ampak določene stvari so ne.

No, rože lahko scefra.

Lahko in takrat je vse stanovanje scefrano in mokro. Uživa in jaz uživam z njo.

Imajo mačke res devet življenj?

Meni se zdi, da jih imamo vsi. Lahko bi rekel devet ali 12, ampak se mi zdi, da se to sploh ne neha . . Do tega imam zares poseben odnos.

Katja Golob

Fotografija Dejan Habicht

ELLE februar 2009

Novo na Metroplay: Vloga sodobne ženske | Urška Draž in Sonja Šmuc