Urša Jerkič: Zakaj je žensko prav vprašati, koliko je stara

16. 9. 2015
Urša Jerkič: Zakaj je žensko prav vprašati, koliko je stara (foto: DCMU)
DCMU

Sarah Jessica Parker jih ima po novem 50, Garance Doré 40, dvojčici Olsen 29, če naštejem samo tiste, katerih rojstni dnevi so me nazadnje ujeli nekam nepripravljeno, torej še vedno brez kreme za okoli oči in s prav nobenim namenom, da bi si jo priskrbela (a to ne pomeni, da ne zalezujem izdelkov z retinolom). Če so one v zadnjem času postale za nekaj let starejše, ni vrag, da nismo za dan ali dva tudi me.

Ko sem pisala prijateljici, da bomo lahko kmalu kot v kakšni ameriški seriji dejale »in my mid-thirties«, ni delila mojega navdušenja, ki se je resnično vrtelo le okrog tega, da bi kaj takšnega zvenelo pravšnje povedano v offu z glasom junakinje sredi tridesetih brezhibne polti in z bujno pričesko, katere življenje se po zlomljenem srcu ali samo petki ravnokar začenja znova. Znova!

Res je izpadlo malo zastarelo, kot tista, da so trideseta ali celo štirideseta nova dvajseta, kajti niso, in kdo se sploh spomni svojih dvajsetih, tako hitro so zdirjala mimo. Včasih se zgrozim, da bi, če bi bila jutri udeležena v tragični nezgodi, črna kronika poročala, da je umrla 34-letna ženska. Sliši se tako staro in nepomembno, nikomur se ne bi zatresla brada. Ne bi rekli dekle niti mlada ženska ne, kaj šele mlada ženska s še kar dobro pričesko in novimi čevlji, ki so jo najbrž stali življenja.

To stanju stvari zamerim bolj, kot da sem bila ob napačnem času na napačnem mestu (v napačni obutvi) in jo skupila, slednje se pač zgodi. Kajti biti starejša, kar med drugim pomeni svoja leta izblebetati vsakomur, ne pa jih kot umazano skrivnost prav po Lagerfeldovo potlačiti – naj to počno moški! –, je ena izmed svoboščin, ki nam jih je odobrila lepotno-modna industrija. Zdaj lahko in moramo govoriti, koliko jih štejemo, saj se med drugim bere bolje od šund romana, poleg tega pa dela lepe in uspešne kakor da brezbrižne do vseh teh zemeljskih reči.

Nič več zarotniškega pomežika v kamero, češ, kakšni sivi lasje neki, kot so to počele zvezdnice v televizijskih oglasih za barvo las lepotnega giganta, zdaj nam je jasno, da ti za prvi sivi las ni treba čakati štiridesetih, saj ti iz senc ali preče štrlijo že pri poznih dvajsetih. Nekatere si jih pustijo, druge barvajo, tretje morda pulijo, v vsakem primeru dobro dene slišati, da ne sivimo samo me, da niso okej samo za jogistke, ampak so lahko tako čudoviti kot delikaten nakit, če imaš pravi pedigre, kožo za milijon dolarjev ter temu primerno garderobo in zgovorno kariero.

Ravno zdaj je odlično biti ženska v letih, pravijo, saj srfajo, seksajo, vladajo. Z nekoliko povešenimi zgornjimi vekami, a z nogami bambija (68-letna Diane von Furstenberg vselej pravi, da je treba za večno mladost staviti na spodnje okončine) pozirajo na naslovnicah, kjer so še včeraj in bodo spet jutri ter pojutrišnjem 20, 30 let mlajše frače. Ali nam prek ovinka svetovljanstva v smislu »vse to sem že videla, vse to že doživela« prodajajo torbice v oglasih za modne hiše; pred nekaj sezonami so to počele Joan Didion (80) in Marisa Tomei (50) za Céline (50), Julia Roberts (47) za Givenchy, Hedi Slimane je medtem za Saint Laurent izbral Joni Mitchell (70).

Kar seveda ne pomeni, da se nam je dovoljeno postarati. Ali vmes obubožati. To pa res ne! Staranje je mišljeno kot luksuzni proces, ki se nikoli zares ne zaključi, nas malo po malem spreminja, ne nujno izboljšuje, nas pa zanimivo senči ter tu in tam pusti kakšen plise. Vsekakor mora biti razkošno, denimo, prepojeno z oljem Rodin, katerega priletna avtorica (šteje jih malo čez 65) z najbrž najboljšo sivo grivo v biznisu, Linda Rodin, na obraz nanese le še kričečo šminko in ena izmed številnih sončnih očal, preden s kakopak sivim pudljem stopi na domače newyorške ulice. Odlični geni, velika kupna moč, poslovnoumetniška žilica in drža, kot da se na vse to požvižgaš, je to tisto, čemur rečejo lepo se starati?

Odkar pomnim, sanjarim o svojih štiridesetih. Zdijo se dobro obdobje za odrasti, za biti ženska. Nikar več mlada ženska, nič več zvedavo 185-centimetrsko dekletce, Hemingwayeva vnukinja z Manhattna Woodyja Allena, temveč Meryl Streep (66), ki igra Allenovo prvo ženo. Pred mnogo septembri sem si film ogledala prav tam, na otoku. Ko smo Streepovo prvič zagledali, kako v črni svileni bluzi zakoraka iz stolpnice, zapre zadrgo pisemske torbice ter si popravi od vetra razmršene dolge blond lase, si ves kino ni mogel pomagati, da ne bi glasno zavzdihnil. Da jih je za časa snemanja imela 30 in da sama nisem ga. Streep – je sploh kdo? –, so malenkosti, na katere se ženske po določenem letu ne oziramo več.