"Zmeraj se mi je zdelo, da so krize moških v srednjih letih izmišljotina. A temu ni tako"

Zmeraj se mi je zdelo, da so krize moških v srednjih letih izmišljotina. Mislila sem, da je to nekajdnevno slabo počutje, kot je na primer PMS pri ženskah, dokler ni moj oče za svoj 50. rojstni dan čez noč izginil in se zjutraj pojavil zabrit, pobarvan na rdečo. In ni govoril ves dan, ampak je le sedel molče in nas čudno gledal, kot da je padel z drugega planeta in nas prvič vidi.

Takrat sem bila še premajhna, da bi vedela, zakaj gre, spomnim pa se, da me je njegovo vedenje precej prestrašilo, čeprav moram priznati, da je imel že prej svoje finte. Mama je ostala čisto mirna, kot da je pripravljena na vse, razumela pa ni.

Kar naprej je ponavljala: »Katja, z dedci se po 40. letu nekaj zgodi in niso več normalni.«

Pa sem si potihoma mislila, kakšne neumnosti kvasi, prepričana, da sama ne bom nikoli doživljala takšnih stvari, sploh pa ne, če imaš nekoga rad. A, veste kaj, danes ne dvomim več, da je imela na neki način prav, še več, celo strinjam se lahko z njo v določenih pogledih, ki se tičejo moških in njihove krize oziroma njihovih kriz.

Kriza je, kriza traja ...

Saj pravim, da najprej nisem verjela, da se moški lahko praktično čez noč spremeni v pubertetnika, ki nate kar naprej gleda nekoliko sovražno ali pa zviška, če hočete.

Nisem verjela, dokler se ni začelo pri nas doma, ko je mož nenadoma nakupil toliko fotografske opreme, da bi lahko odprli svoj fotostudio. Ko sem ga vprašala, ali res potrebuje vse to, mi je zabrusil, da absolutno, že samo zato, ker si je od nekdaj želel teh nekaj objektivov. Dobro, sem si rekla, saj ima tudi tako službo, da mu to pride prav, računala sem tudi na kakšen lep portret najine hčere ali pa krasno družinsko sliko, pa ni bilo čisto tako.

Potem ko je en teden fotografiral samo pejsaže, je vsa oprema obležala v torbi in sčasoma sem jo uporabljala samo še jaz. Konec, stvar ni bila več zanimiva zanj. Zakaj bi uporabljal nekaj, česar se ti ne ljubi, le zakaj? In sem razumela, seveda. Človeka ne moreš kar siliti v nekaj, saj ima pravico, da razmišlja in čuti po svoje.

Čez čas je mož ugotovil, da nima prave frizure, in se je začel iskati v frizerskem salonu, dokler ni našel svoje forme, kar je trajalo vsaj dve leti. Ko je uredil svojo pričesko, se je spravil na svojo brado in brčice. Nikoli ni nosil ne enega ne drugega, slednjič se je odločil za brke, ki so mu, priznam, celo pristajali, ampak to naenkrat ni bil več tip obraza, ki sem ga vzljubila, ampak me je spominjal na obraz matadorja, da ne rečem kaj drugega.

Ko je moža minilo, da bi se še igračkal s svojimi kocinami, se je mirno obril in je danes zadovoljen s tri dni staro brado. A stvari so prišle že tako daleč, da sem vedela, da pri njem nekaj ne štima in da to ne bo trajalo tako kratek čas. In res, kot vse pripadnike močnejšega spola ga je vrglo v prevozna sredstva. Najprej se je začelo s plovilom, ki ga danes vsi obožujemo, a je medtem mož že ugotovil, da v tem ni prihodnosti in da ga bo treba zamenjati.

Meni nič, tebi nič. Dobro, sem si mislila, lepo je bilo, dokler je bilo, zdaj bo treba zamenjati obliko dopusta, ampak bomo že preživeli, saj nismo mornarji, ki ne morejo brez svoje barke.

In sem stisnila zobe ob spominu na vse morske kraje, ki mi jih morda nikoli več ne bo uspelo videti, in šla naprej. Potem se je lepega dne pojavilo strašno nezadovoljstvo z avtom. Da tu ni nobene svobode, nobenega užitka, zato imajo moški motor, sem poslušala. Trpel je, razumete? Hop cup, pa je že bil na tečaju, da pridobi izpit za motor, še enkrat hop cup, pa smo ga imeli v kleti. Caffe racerja, če katero zanima. Skupaj z motorjem so se začeli velikanski nakupi opreme, od luči do sedeža, in še kup drugih malenkosti je bilo treba naročiti iz Amerike, ker je bila naša klet očitno preveč prazna, da bi lahko ostala takšna, zato pa se zdaj v njej valja toliko motoristične opreme, da mi je slabo stopiti vanjo.

Da ne govorim, kako premišljeno je izbiral motoristično garderobo, samo omenim naj, da imamo že pet čelad, med katerimi moja skromnost sploh ne zazna razlike. Pa to še ni vse! Glej, hudiča, ko je bil motor že tak, kot je moral biti, je nato neka nemška tovarna vozil dala na prodaj nov caffe racer, ki je vzbudil pozornost mojega moža. V dveh mesecih je zamenjal motor in vsa zgodba z opremo se je ponovila.

Vabim vas, da si sestavite svoj motor iz vseh teh delov, če se imate čas oglasiti. In ker je nemogoče, da bi bil večno zadovoljen samo z motorjem, se je ljubi mož odločil, da bo zamenjal avtomobil, sploh ker je dobil tako ugodno priložnost, da je res ni smel izpustiti.

Končni rezultat v enem letu sta bila torej dva motorja in en avto. Pa smo prišli do telesa. Lahko se pohvalim, da ima moj mož osebno trenerko, s katero je na najboljši poti, da svoje telo izkleše kot Sting.

On, ki nikoli ni hotel z mano na Šmarno goro, zdaj že ob sedmih zjutraj teka po Mostecu, vreme gor ali dol. In je ponosen na svoje telo, tolče se po prsih in me sprašuje, ali je kul. Kako pa naj rečem ne, ko se sama spravljam plavat že dve leti in sem temu primerno zaobljena? Seveda, lep si, lep in mladosten. In to zadnje je izjemno zoprno – biti mladosten, v koraku z mladimi po vsem svetu, z njihovimi fintami, obnašanjem in odstopanjem od povprečja. Treba je biti nekaj posebnega, ultra kul, kot so lahko le mladi ali pa morda Keith Richards.

Ne me narobe razumeti – rada imam mladostno energijo, ne prenesem pa pubertetniškega obnašanja pri odraslih. Pri teh letih bi se človek morda lahko že nehal iskati, ali pač?

Kam je šel moj mož?

Saj je vse skupaj smešno, če smo iskreni. Ne samo moj mož, ampak tudi drugi moški. Na primer oče mojega prijatelja, ki je šel na trg z maminim denarjem, po solatko in podobno, vrnil pa se je z ogromnim varilnim aparatom, ker ga je tako ugodno dobil na razprodaji.

Ali neki drugi očka, krepko v srednjih letih, ki si je kupil ogromno kosilnico za travo, prav tako zato, ker je bila na razprodaji, pa nima ne vrta ne travnika, da bi jo lahko uporabljal. In še tisoče drugih moških po svetu gre skozi svojo krizo identitete, kar je konec koncev tudi njihova pravica. A po vseh teh letih si ne morem kaj, da ne bi razmišljala, kakšna bi bila moja kriza identitete.

Naj povem – ne bi več pospravljala, likala, skrbela za šolsko malico svoje hčere ali nedeljsko kosilo. Ne bi več vozila sama avta k mehaniku ali vulkanizerju. Vzela bi si več časa za prijateljice, za branje in za masažo. Večkrat bi posedela na soncu, ne da bi kdo zraven mene kar naprej buljil v internet. Flirtala bi. Vpisala bi se na sabljanje, pa recite, kar hočete. Napisala bi knjigo. Večino leta živela na morju. Vsekakor bi se pa požvižgala na to, kakšno krizo imajo moški in kam je izginil moški, ki sem ga poznala. Pravzaprav jaz sploh ne potrebujem krize srednjih let, da bi počela vse, kar sem zgoraj naštela, ampak zgolj sebe. Samo še hči odraste, pa začnem.

Katja Golob

Preberite še: Kaj lahko povzroči prevelika uporaba družbenih medijev?

Priporočamo tudi: Uau! Poglejte, kako seksi sina ima Sofia Vergara