Ali je moško ali je žensko, sploh ni več pomembno. Meje med spoloma so zabrisane in mora je odličen poligon za poigravanje z njimi.
Androginost je pojem, ki označuje mešanico tako moških kot ženskih lastnosti, najdemo ga v spolnosti (identiteta), življenjskem slogu in seveda v modi. O njej je razmišljal že Platon nekaj stoletij pred našim štetjem, danes bije v oči in vzbuja pozornost, bodisi zaradi nelagodja bodisi zaradi radovednosti. Androginost živimo vsi, pa naj gre za žensko, ki se rada obleče v moško srajco, ali pa moškega, ki uporablja ženski parfum, in ni nekaj, kar bi se dotikalo zgolj spolne usmeritve. Gre torej za osebnostne značilnosti, ki jih družbeno okolje ne pričakuje od moškega ali ženske oziroma jih tradicionalno pripisuje samo enemu spolu. Androgin v grščini pomeni moškega in žensko hkrati, ki sta bila nekoč eno bitje, zdaj pa vsak posebej hlepita po ponovni združitvi, da bi bila popolna. In popolnost je to, k čemur stremimo danes, ko gre za videz.
Ohwawa (Profimedia)
Androginost je bila vedno 'in'
Če pogledamo v preteklost, je moda vedno hodila z roko v roki z androginostjo. Leto 1920, ko so ženske postale pomembna delovna sila, in s tem bolj neodvisne od moških, je bilo prelomno. Z androginostjo sta se poigravali Marlene Dietrich in Lauren Bacall, v 2. svetovni vojni so bile moške hlače (pajaci) tudi v ženski domeni, nosila jih je celo Marilyn Monroe, ko je leta 1954 obiskala ameriške vojake v Koreji. Šestdeseta so prinesla nov pridih, ženske so bile svobodnejše in družbena pravila so se spreminjala, Yves Saint Laurent je na trg poslal Le Smoking in zraven pripomnil, da je hotel predvsem ustvariti eleganco, namenjeno tako moškim kot ženskam. Še vedno je šlo za izzivanje in izstopanje iz povprečja, kar se je stopnjevalo v sedemdesetih – Diane Keaton in Patti Smith sta bili v veliko pomoč pri popularizaciji androginosti, da ne govorimo o Davidu Bowieju, ki jo je postavil na novo raven, in o Princeu ali Grace Jones v osemdesetih. Kaj je danes drugače?
Oriole Cullen, znana modna kuratorka, zaposlena v londonskem muzeju Victoria and Albert Museum, pravi, da gre za mlado generacijo, ki prestavlja meje, hkrati pa odsev časa, v katerem živimo. Ženskost se odkriva na novo, kar se pozna v modi, pa tudi družba spoznava transseksualno skupnost, zato seksualnost ni več tako obremenjujoča, kot je bila. Androginost je prevzela modo in postaja vse bolj popularna.
Vendar androginost ni nujno seksualno pogojena, temveč je stvar posameznika, kako doživlja svojo seksualnost. Andrej Pejić, ki je do leta 2014 veljal za androgin model in je nastopal tako v moških kot ženskih kolekcijah, je sebe vedno opisoval z besedami, češ da plava med spoloma, pozneje pa je dokončno zaplaval v žensko smer in lani tudi spremenil spol. V letu 2015 je bila Andreja prvi odkrito transseksualen model v majski številki revije Vogue, kar je le še korak naprej od Casey Legler, sicer nekdanje francoske plavalke, prve ženske na svetu, ki je z agencijo Tom Ford podpisala pogodbo za izključno moško modo. In takšnih manekenk in modelov je vedno več in moda je trdno odločena, da bo na njihovi strani.
Pripravila: Katja Golob
