"Povej, če tako res misliš" (zapiski modne urednice Elle)

Ali moda v času političnih sprememb in družbenih nemirov res znova postaja uporniška?

V devetdesetih, ko sem bila stara 16 let, sem nosila majico s simbolom za mir in napisom All You Need Is Love. Čeprav na majici ni bila zapisana kletvica (je bila pa Fuck The System zelo priljubljena pri mojih prijateljih pankerjih), sem se počutila zelo uporniško.

Ironično, leto dni zatem se je začela krvava vojna na Balkanu, jaz pa sem majico, kot bi jo bilo takrat sramotno nositi, spravila v omaro in je ne navlekla nase kar deset let. In ko pomislim zdaj, sem ravnala povsem prav. Majica tudi danes nosi močno sporočilo, v katerega moraš trdno verjeti in ga do obisti zagovarjati, drugače je gesta le še en ironičen poskus modnega slogana, ki ga bo že čez mesec ali dva zamenjal nov. Seveda je samoizražanje bilo in bo vedno velik del mode, a v času političnih prevratov, družbenih nemirov in nenehnih sprememb zajemanje razpoloženja ni dovolj. Hočemo močno in glasno sporočilo z močnim značajem.

Pravzaprav je značaj lastnika majice z napisom potreben za kakršnokoli predajanje sporočila, pa naj bo to uporniško, igrivo ali boleče. Še danes se spomnim majic French Connection z napisom Fuck Fashion ali F*ck Fashion Week, ki so jih nosili največji šminkerji, ti pa bi za delo v modnem svetu prodali lastno mater.

Prihaja pozeba. Ni še prepozno za zavarovanje vrtnin, a raje pohitite

Zgrešeno povsem od začetka!

Enako ironično, kot bi delavcem na plantažah bombaža v Indiji oblekli majice We Love Fashion. Veliko poguma in predvsem značaja moraš imeti tudi za nošenje majic in napisov, ki hkrati kritizirajo družbo, katere pripadnik si. Da je Karl Lagerfeld sam nosil platneno torbo z napisom Karl Who?, se mi še danes zdi odlična in drzna odločitev.

Prvi 'modni slogani' so se razvili v času in v povezavi z družbeno klimo, ki ni bila niti najmanj rožnata. Pod radikalnim očesom britanskih oblikovalcev, kot sta Katharine Hamnett in Vivienne Westwood, se je v sedemdesetih in osemdesetih razvilo provokativno aktivistično sporočanje. V sedemdesetih je najbolj priljubljen dizajn Vivienne Westwood in njenega takratnega partnerja Malcolma McLarena vseboval slike svastike in Jezusa na križu pod besedo Destroy.

Želela sta prikazati upor proti diktaturi. Približno desetletje zatem je Hamnettova oblikovala dizajn, ki je prinesel na tisoče posnemovalcev – preveliko majico s črnimi velikimi slogani. Leta 1984 je med obiskom britanske premierke Margaret Thatcher nosila majico z napisom 58 % Don't Want Pershing (v protestu proti namestitvi ameriških raketnih izstrelkov v Angliji).

Uporaba sloganov je bila povezana s frustrirano generacijo. Ljudje so imeli občutek, da so brez glasu, lahko pa še vedno nosijo slogan na svoji majici in s tem sporočajo svoje mnenje.

Danes je stvar največkrat obrnjena na glavo.

Blagovne znamke in modne hiše slogane tiskajo kot po tekočem traku in vam sporočajo: Če še ne poznate naše politične pripadnosti ali tega, kar si mislimo o Justinu Bieberju, smo tukaj, da vam povemo, kaj se dogaja. Naša odločitev pa je, ali bomo o sporočilu sploh razmislili, preden ga bomo 'oblekli'. In prav zaradi tega mi je v nasprotju s političnim in družbenim obravnavanjem modnih napisov veliko bolj pri srcu igriv ton, ki ga v svoje kolekcije na primer spretno vključuje Henry Holland. Legendarni Do Me Daily Christopher Bailey so letos zamenjali napisi, ki so jih še pred modno revijo nosili modeli z največ sledilci na družbenih omrežjih: I'm Yours For A Tenner Kendall Jenner in Give Us A Toss Karlie Kloss.

Res je, da so neposredna in kratka sporočila velikokrat najbolj učinkovita in udarna, a ker so jih kar nekaj zadnje čase zamenjali ali izrabili za druge namene (feministične slogane so naenkrat uporabili v protest proti Donaldu Trumpu), se je modni svet domislil še, kako sporočila prikazati na bolj prefinjen način, eden od takih je Vetementsov slogan May The Bridges I Burn Light The Way.