Včeraj sem bila pri frizerju. Mojim lasem se ni zgodilo nič dramatičnega, saj sem od osemnajstega leta zaprisežena dolgolaska.
Lahko mi rečete tudi strahopetnica, ampak po kratki izkušnji pri šestnajstih me nihče ne more niti več ne želi prepričati, da lase naenkrat skrajšam več kot za pet centimetrov (znašam se edino na frufrujem, ki ga vsake dve leti pustim zrasti, potem pa spet dve leti neusmiljeno vsak mesec krajšam).
Kaj pa vem, z dolgimi lasmi se počutim bolj seksi, bolj ženstveno. Zveni klišejsko? Ja, seveda. A kaj morem, ko nanese na dolžino las postanem staromodna. Vsake toliko, ampak res vsake toliko (beri enkrat letno) mi skomine naredi kakšen res dober kratek paž. Temu sledi tudi hitra streznitev. Vem, da bi trpela, ko bi mesece čakala, da bi mi lasje zrasli vsaj do ramen. In ker mi niti v najbolj »temnih dneh« ne bi padlo na pamet moje lase podaljšati s podaljški, vztrajam pri svojem. (Da bi moj glavo krasili lasje nekoga, ki ga ne poznam? Bljak.)
Se pa večkrat vprašam, kakšno dolžino bom nosila, ko bom starejša. Dolgi lasje in šestdeseta plus mi nekako ne gredo skupaj. Brigitte Bardot je z njim videti neurejena večna upornica, veliki kodri Sophie Loren in bogat dekolte me spomnita na mojo malomeščansko učiteljico matematike. Poleg tega pa se mi las najbrž niti ne bi dalo navijat. Pa smo spet pri pažu, toda kakšnem?
Wintourovskega, ki je videti kot čelada že zaradi »higieničnih« razlogov nočem. V Milanu sem videla kar nekaj dam, ki so do potankosti oponašale paž slavne Anne in videti so bile kar nekam patetične. Razkuštrane deške »kaj me briga« pričeske si tudi ne morem privoščiti, saj so moji lasje ravni in gladki. Mare pravi, da imam azijski tip las. Kakšna pa je azijska frizura 60 plus?
Še najbolj mi diši srednje dolga resasta pričeska v stilu Michelle Pfeiffer. Za razliko od moje prijateljice, ki se bo na stara leta postrigla čisto na kratko in bo uživala v svoji srebrno sivi barvi, bom res prava konservativka.
Pa kaj potem, do tam je še daleč in moji dolgi lasje so danes tako lepi.
