9:00 Panika. Bančne kartice ni nikjer. Premečem sobo, kličem v trgovino, sprašujem na recepciji. Nič. Iskanje poteka tako dolgo, da nama s Tino ne ostane drugega kot, da se na sejmišče odpeljeva s taksijem.
10:20 V sobi za novinarje kličem domov (končno sem našla telefon s katerega lahko brezplačno kličem tujino), da poskrbijo za preklic kartice. Upam, da je „srečni“ najditelj ni izpraznil.
10:45 Antonio Marras.Vabilo je resnično lepo. Videti je kot kolaž starih fotografij. Tudi scena je podobna. Sestavljena je iz zaprtih oken različnih velikosti. Ker se nikakor ne morem znebiti zlih slutenj o izpraznjenem računu, v reviji kljub temu da je bila lepa, ne uživam. Antonio si je naslednjo zimo zamislil kot en velik patchwork, ki bo predvsem čudovit na plaščih. Kombinira jih s prosojno čipko in svilo. Sledi veličasten defile (vsaka punca je imela le en izhod, zato je teh na pisti veeeeliko) ob še bolj veličastni glasbi z etno italijanskim pridihom.
11:40 Max Mara. Varnostniki in piarovke zelo strogo pregledujejo vabila, zato se je v dvorano težko pretihotapiti. Opazujem malega modnega navdušenca (v pravem pomenu besede- velik je le okoli 160 cm), ki vsakič čisto do konca opreza pred vhodom in potem v paniki smukne v dvorano. Tokrat ne bo šlo. Sedež imam v peti vrsti zato čevljev ne bom videla. Srečam znance in jim podarim nekaj kart za revije, ki jih bova s Tino izpustile. Tik pred začetkom v dvorano pripeljejo še nekoga, ki požene fotografe v besno slikanje.
11:50 Kolekcija je čista, po vzoru Max Mare. Plašči so čudoviti. V sivi, temno rjavi in zeleni barvi se spogledujejo z vojaškim stilom. Krzneni brezrokavniki mi niso všeč, a oblikovalcem očitno so, saj sem jih tokrat videla kar nekaj.
12:10 Les Copins izpustiva. Priti na Etro pa je skoraj misija nemogoče. Revija ni na urniku, ki ga je postavila zbornica, zato do tja ne vozijo avtobusi. Vrsta pred Taxijem je dolga 20 m. S Tino k prevozu povabiva še dve novinarki in tako poskrbiva, da si stroške delimo.
13:00 Na reviji vsak povabljenec dobi Etro blazino. Nekateri si jih nagrabijo po šest, tako, da zamudniki ostanejo brez. Med njimi sva tudi jaz in Tina. Vmes skočiva po vodo in obložene kruhke.
13:15 Revija se začne z veliko zamudo. Tematika: vojaško. Krzna je precej. Razumem, da si nekdo omisli krznen plašč, ampak volnen plašč s katerega visijo dolgi krzneni repi? Izhodi se še kar ne nehajo. Čeprav je revija lepa (z izjemo krznenih dodatkov) in glasba odlična, se vleče. Določena oblačila se ponavljajo. Ko je čas za defile se večina obiskovalcev v paniki požene s stolov in brez aplavza oblikovalki hitijo do vrat in naprej na naslednjo revijo.
13:55 Postajališča za taksi ni nikjer. Spet si najdeva 'taksi družbo' dveh novinark. Voznike ustavljamo kar z mahanjem, čeprav vemo, da v Milanu tako taksija ne dobiš. Pa smo imele srečo. Ustavi nam nori voznik, ki nas v rekordno hitrem času žive in zdrave dostavi na Via Bergognone. Tina gre na Giorgio Armani, jaz čez cesto na Love Sex Money.
14:20 Srečam Lorello in skupaj jo mahnemo v zakulisje. Tam ji v objem pade oblikovalka, ki sliši na ime Lorella. »Kje si bila? Čakala sem te? «, in zaradi izjave, ki jo brez pardona potem poda Lorelli, se začetek revije zamakne še za deset minut. Kolekcija je ljubka, krila so kratka, všeč mi je material, ki zaradi svoje debeline odlično služi za izdelovanje najrazličnejših volumnov. Barva: smetanasto bela. Veliko je svetlečih detajlov, ki oblačilom pričarajo prestiž. Všeč mi je.
15:00 S Tino se dobiva pred vhodom.
»Kakšen je bil Armani? «
»Nič posebnega.Punce so imele tako visoke in ozke pete, da so komaj hodile.«
»Pa obleke? «
»Klasika, Armani.«
Mimo naju vso zastraženo odpeljejo še Anno. Midve pa že hitiva nazaj v hotel po kovčke.
Adijo, se vidimo septembra.
Veličasten defile na reviji Antonio Marras
Fotografija Petra W.
V zakulisju Love Sex Money, kjer za Fashion TV maha in gledalcem pošilja poljubčke ena od manekenk.
Fotografija Petra W.
%203.%20del){kind=link}