V nedeljo smo se z družino odpravili v oljčnik pobirat oljke.
To je bil dan, rezerviran za gumijaste škornje, vetrovke, trenirke, pečen kostanj (posledično popraskan lak z nohtov), sveže pečen bel kruh, paradižnik in oljčno olje. O modi, modnem svetu, ne duha na sluha. Bili smo na njivi, moda tja ne sodi.
Pogovor, če že (najlepše je drevesa česati v čisti tišini – zame je to pravo zen stanje), je prejšnja leta največkrat nanesel na stanje v državi, o otrocih, o vikendih ... nikoli o modi. Zato sem bila toliko bolj presenečena, ko me je gospa, ki jih šteje okoli šestdeset in je doma nekje pri Kočevju, vprašala: »Kako ti je bila na tednu mode všeč kolekcija Petera Movrina?« Opa, gospa ve, da je bil teden mode.
Preden sem zbrala misli in ustrelila, da je bil res dober, me preseneti z novim vprašanjem: »On je res dober, najbrž bo šel v tujino, kaj?« Kmalu izvem, zakaj ve toliko o Petru. Peter Movrin je v Kočevju in okolici pravi narodni heroj. Gospe je močno žal, ker je zamudila njegov intervju na lokalnem radiu. Pozna njegovega očeta, mesarja, pa mamo, pa po moje še vse preostale sorodnike (Peter, če se ti je v nedeljo kolcalo, se opravičujem).
Nikar ne mislite, da podcenjujem kočevsko regijo in njeno zavezo k modi. Nikoli. Vse to me je presenetilo v precej bolj pozitivni luči. Samo poglejte, kako lahko dober oblikovalec pripomore k modni zavesti naroda. Gospe je žal, da je na radiu zamudila Petra Movrina, ne Boruta, Danila in Milana, Petra Movrina. Zanima jo še, kaj bo letos moderno, ali lahko nosi svoj stari kostim iz tvida. Žal ji je, da so na kočevskem propadla skoraj vsa tekstilna podjetja, a verjame, da bo Petru uspelo. Ker je dober, pravi.
Vem, da se samo od 'všečkov' ne da živeti, in vendar je lepo, ko vidiš, da je poklic modnega oblikovalca cenjen in da 'navadni smrtniki' vidijo v tem celo prihodnost, uspešno prihodnost.
