Pred dvema tednoma sem za študente modnega oblikovanja na Ljubljanskem Univerzitetnem Inkubatorju pripravila predavanje na temo moda in mediji.
Ko sem se dotaknila točke, da je stilist tisti, ki mora razumeti in vedeti kdaj je dovolj, da idejo izrazi samo z enim samim plaščem, oziroma, da pretiravanje v imenu stajlinga pač ni vedno na mestu, sem se spomnila, da sem na temo želele pisati že pred časom. Ko pa sem bila včeraj priča pogovoru dveh deklet, sem vedela, da je čas, da se lotim tipkanja.
Skratka »stilistki« sta imeli veliko povedati na temo »dobrega« stajlinga.
Ena od njiju se je najprej pohvalila, da se spozna na stajling, da bi lahko delala kot svetovalka in da pripraviti stajling zanjo ni prav nič posebnega:
»Zmečeš skupaj par kosov, ki se ne ujemajo, npr. črtast in cvetlični vzorec, dodaš pas, pa dokolenke, klobuk in še kakšen nakit, pa je«.
Pa ni.
Tako imenovani »overdressed« stil so kot odgovor na »high fashion« modo ponudile »fast fashion« nizko cenovne blagovne znamke, ki s pretiranim slojenjem prikrijejo pomanjkljivosti v krojih, materialih in slabih kopijah originalov.
Seveda nimam nič proti slojenju in gori oblačil in dodatkov, vendar je za sestavo prave kombinacije potrebno imeti stil, občutek, ki ne temelji samo na količini in kontrastih. Sestaviti dober »overdressed« stajling je prava umetnost, predvsem pa moraš vedeti kdaj odnehati.
Kasneje sem videla umor oranžne tunike. Med njene morilce so se vpisali oranžna jopa z rdečimi črtami, oranžne hlače, vsaj pet zapestnica iz plastike, trak za lase v oranžni in turkizni, velik prstan s kamnom v turkizni barvi, očala z oranžnimi okvirji.
Še dobro, da so krivci hitro zbežali po ulici.
