V središču Maribora v starem meščanskem stanovanju živi samosvoja, predvsem pa tesno povezana in ljubeča družina.
Zgradba, v kateri je stanovanje, predstavlja klasično staro meščansko gradnjo s 4,10 metra visokimi stropi, njen nastanek sega v 19. stoletje in nekoč je bila last lokalnega advokata. Zaradi denacionalizacijskega postopka je skoraj v celoti samevala dolgih 30 let, zato so jo pogosto imenovali tudi hiša duhov. Danes v njej živi pisana druščina ljudi, ki so se verjetno tako kot lastnika tega stanovanja vanjo zaljubili na prvi pogled. Pred časom jih je obiskala starejša gospa in jih vprašala, ali se sme sprehoditi po stanovanju. V njem je s svojimi sestrami in brati namreč preživela srečno otroštvo, danes pa živi v bližini in osrečuje jo, ker družina stari hiši vliva novo življenje. Stanovanje je veliko, prostorno in svetlo. V sredini je kuhinja s kar štirimi vrati, poleg nje kopalnica, okoli obeh pa so razporejeni tri velike sobe, stranišče, pisarna ter prostoren hodnik. Krožni tok stanovanja je nekaj, kar družino razveseljuje, saj se je v njem hči naučila voziti kolo in e skiro, skupaj pa se radi igrajo tudi vedno vznemirljive skrivalnice. Pri prenovi so ohranili prvotno razporeditev, ne da bi podirali stene ali odvzemali ali dodajali vrata, saj so ta velika in lepa. Zunanja okna so bila preveč dotrajana, zato so jih zamenjali, notranji del pa restavrirali in ohranili. Po tleh je bil v obliki ribje kosti položen klasičen parket, na katerem so ob prenovi opazili etikete, ki so razkrile, da njegova starost seže v čas Avstro-Ogrske, zato so ga le obnovili in ga na enak način položili nazaj. V nekaterih prostorih so bile originalne kljuke, zato so ohranili stari način zaklepanja in zapiranja. Stanovanje sta lastnika opremljala sama, in tako sta dosegla vzdušje, v katerem se kar najbolje počutita. Pravita, da pozdravljata udobnost in barvitost starih velikih stanovanj ter praktičnost modernih, njuni prijatelji pa so stanovanje opredelili kot mešanico francosko-berlinsko klasičnega in urbanega sloga.
Obiskovalca najprej pozdravi velik hodnik z žametnimi, v Nemčiji izdelanimi tapetami, predalnikom, kupljenim prek nemškega eBaya, in 150 let starim stolom, restavriranim na Koroškem. Dnevna soba je pravo bogastvo vzorcev in barv. V njej je še vedno njun prvi kavč (Meblo), ki tudi danes pomeni glavno počivališče za vse tri. Poleg njega so po meri izdelan raztegljiv kavč v barvi smetane, ki služi tudi kot prenočišče gostom, ter preproga, komoda, mizica in ogledalo iz Ikee, luči pa so kopija starinskih lestencev, ki sta jih naročila v Nemčiji. Na drugi strani sobe je TV-kotiček in pravzaprav podaljšek zidanega kamina, ki ga nameravajo zamenjati z norveško pečjo, TV-kotiček pa premakniti drugam. Pot naprej vodi v hčerino sobo, ki je predana otroškim sanjam in konjičkom, kot so glasba, ples, petje in likovno ustvarjanje. V njej je našla prostor predvsem velika miza, ki je še vedno pogosto premajhna, saj otroška domišljija hitro doseže tudi druge prostore. In prav je tako. Deklica si je vedno želela imeti dvignjeno posteljo s toboganom, kar sta ji starša ob selitvi tudi omogočila, a se mama ob tem nasmeji, da je bila še vseeno premalo kičasta in je imela še vedno premajhen stolp. Danes deklica stolpa nima več, saj se z odraščanjem počasi poslavlja tudi od pravljičnega sveta.
Vstopim v spalnico, ki takoj razkrije šaljivo plat zakoncev. Steni nad zakonsko posteljo vlada kombinacija fotografije Maje Šivec in slike Svete Marije, ob čemer se lastnica ponovno nasmehne: »Da nas in obiskovalce rešuje iz zadrege.« Na policah in tleh je veliko knjig in umetniških del, ki jih imata še od prej. Za nekatere umetnine želijo še poiskati kotiček, za večino pa se ji zdi, da jim ne more več najti ustreznega prostora in da so postale del preteklosti. Knjige svoj prostor v obliki stekleno-lesene komode še čakajo. Prijetna kuhinja z rožnatimi stenami in bronastim pohištvom ima zanimivo posebnost, saj je brez oken, vendar s štirimi vrati, osrednja svetloba pa tako prihaja iz lože, ki je bolj ali manj v celoti v steklu. Pogled obiskovalca pritegne fotografija slovenskega avtorja, ki je varno umeščena pod steklo, ter turkizno-smaragden mozaik v barvi čistih rek, v katerem se lahko kopajo tudi pozimi. Svetli kopalnici, ki z belino in naravnimi odtenki izstopa od preostalih prostorov, pravi lastnica cvet našega stanovanja. Poseben čar ji daje barvna svetloba, ki prodira tudi na hodnik in kuhinjo skozi stekleno-leseno 'okno'. Pravzaprav gre za del enih izmed štirih kuhinjskih vrat. Pokazatelj, da ima družina odličen smisel za humor in zvrhano mero domišljije, je vsekakor stranišče. Sorazmerno majhen prostor očara z ogromno tapeto True Romance Buzza in črno - belimi keramičnimi ploščicami, položenimi v vzorcu F1. »WC mora biti odštekan!« se spet nasmeje lastnica. Prav zaradi tega vzorca je sin družinskih prijateljev obsedel na školjki in se zasanjal o slavnih dirkačih. Dobrodošli torej v pravljičnem stanovanju, kjer se kuha domača hrana in se živijo sanje. Vsak dan. ■
BESEDILO: POLONA PAJK, FOTOGRAFIJE: FULVIO GRISSONI
