Hiše brez kompleksov in problemov

3. 1. 2015

Nekatere hiše ne potrebujejo ne botoksa ne običajne negovalne kozmetike. Niso nastale v glavi plastičnega arhitekta, ni jih pokvarilo hlepenje po arhitekturnih nagradah in ni jih zapeljalo prazno čaščenje zunanjosti.

To so hiše brez kompleksov in brez prob­lemov, z vase vrisano nujo po uživanju živ­ljenja, spoštovanjem časa uporabnikov in podpisom Boštjan Debelak. »Staranje arhitekture se lahko primerja tudi s človeško nečimrnostjo. Hiša se lahko stara dobro, kar je kompliment, še zlasti če ima hiša 30 let in več, ali pa slabo – včasih je videz neugleden že kmalu po podeljeni nagradi za arhitekturno stvaritev leta ali objavi v kakšni eminentni publikaciji.

Se tudi zgodi, da je kakšna stavba tako ali drugače zaščitena zaradi pomembnosti stvarnika ali značilnosti nekega obdobja, hkrati pa zaradi povsem neprimernih rešitev ali slabih detajlov povzroča veliko stroškov in skrbi aktualnim skrbnikom,« začne svoje razmiš­ljanje Boštjan Debelak, netipični arhitekt, ki za idejami brska po svoji duši in se ne pase po straneh trendnih arhitekturnih revij.

»Že pri svoji hiši, ki je bila tudi moj prvi projekt, sem razmišljal, kako narediti zgradbo, da bo z njo čim več veselja in čim manj vzdrževanja. Nisem eksperimentiral z materiali in obdelavami, ker nima smisla spreminjati nečesa, kar je historično več kot preizkušeno. Hiša mora po mojem sprožati občutek ugodja, in ne fascinacije. Načelno nisem proti iskanju oblikovalskih rešitev, menim pa, da zasebni investitorji niso poligon za eksperimentiranje z nekimi novimi, trenutno modnimi rešitvami, ki se bodo izkazale za dobre ali pa tudi ne. Modna arhitektura tako ali tako ne obstaja. Letos je oranžna, naslednje leto bo zelena, mini krilo, maksi krilo ... Namen hiše je, da stoji sto let in da ti je sto let všeč.«

A vseeno me zanima, kaj si ta, prav ta arhitekt misli o barvah. »Ko sem delal svojo hišo, sem se ukvarjal z vsem, razen z barvami. Notranjost hiše je dolgo spominjala na sivo soriško mivko, danes pa so v njej vse barve in nebarve. Vece je bil nekaj časa celo črn in bo verjetno spet kdaj – s črno lahko prostor tako povečaš, da postane brezdimenzijski, zato je majhen sekret v črni videti neskončno velik. Ko steno pobarvaš v temno, je to tako, kot bi jo podrl.

Z belo barvo samo odtegneš pozornost, povečaš pa ničesar. A bela je problematična, ker se slabo stara. To je edina barva, ki ne dopušča patine. Zato oziroma tudi zato imam raje konkretne zemeljske barve, saj z njimi pride življenje do izraza. Naša družinska hiša je zelo temne grafitne barve, ker sem že prej vedel, da jo hočem obrasti s trto plezalko, ki sezonsko menja kolorit in videz strukture: fasada je le paspartu, poudarek je na zelenju.«

Pa še res je – tudi svetlo modre srajce, po italijansko celeste, pridejo veliko bolj do izraza na zagorelih mediteranskih moških. In če sva z arhitektom že spregovorila o barvah, bi bilo prav, da za prilogo modne revije spregovoriva še o kroju.

»Manjše hiše delam zato, da ljudem prihranim denar. Moja filozofija je, da se mora hiša širiti navznoter, in ne navzven. Kako je to videti? Osrednji prostor z dvojno višino poskrbi za občutek prostornosti in je zato lahko manjši. Visoko okno na južni strani je istočasno najbolj primitivni način sončnega ogrevanja, ki deluje tudi v Ljubljani, in osnova za dodatno sobo –

če dodaš nekaj stikal na zgornjo polovico stene, imaš nenadoma eno sobo več. Ko otroci odrastejo in gredo od doma, hiša v nekaj potezah spet postane takšna, kot je bila.«

Tako preprosto je to. Preprosto lepo. In to v času, ko je preprostost ogrožena vrsta ...

Primer dobrega staranja hiše: Hiša/atelje Debelak (hiša Turn)

hiša debelak

Arhitektura: Boštjan Debelak

Leto načrtovanja: 1989

Leto izgradnje: 1990

Neto skupna velikost prostorov: 99 m2

Površina zemljišča: 74 m2

Hiša za Bežigradom (99 m2) je bila narejena za ceno prodane družinske garsonjere (25 m2) brez doplačil. Zgrajena je bila takoj po arhitektovi diplomi. Naročnik in investitor je bil arhitekt sam in ta načrtovanih rešitev še danes ne bi spreminjal. Gre za prvo v njegovi seriji majhnih veliko vrednih hiš ali, krajše, +/- 100 m2, ki je postala s časom arhitektov ustvarjalni koncept in glavni navdih pri načrtovanju preostalih hiš.

Osebna izkaznica: zidana stavba, prostori funkcionalno, in ne fizično ločeni, 4 etaže, široke dobre tri metre, pasivno sončno ogrevanje s primitivnim solarnim sistemom dvoetažnega okna na jug, ki jih ne zagrinjajo rolete za okna, odprto notranje ognjišče, ves uporabljen les za stavbno pohištvo in preostalo konstrukcijo navadna smreka brez vseh premazov, pločevinasta kritina, fasada strugan pigmentiran apneni omet, preraščen s trto plezalko in več ptičjimi gnezdi.

Primer že vnaprej postarane hiše: Hiša Tango

hiša debelak

Arhitektura: Boštjan Debelak

Leto načrtovanja: 2013

leto izgradnje: 2014

Stavba stoji na pilotih, kjer so bili včasih Mostiščarji. Bivalni prostori so v delu, ki je videti kot hiša, ker sta lastnika strastna plesalca tanga, pa je nižji pritaknjeni del namenjen plesnemu studiu, iz katerega je mogoče priplesati v dnevni prostor naravnost skozi široka notranja vrata. Posebnost bivalnega prostora je vgrajena in v tla vtopljena kopalna kad, ki za razvajanje in družinsko komunikacijo dnevno služi svojemu namenu; iz nje je lep razgled proti vogalu z ognjiščem, proti plesni dvorani ali za štedilnik.

Fasadna obloga je iz umetno postaranih kosmatih desk termično obdelane smreke. Videz hiše se skozi čas ne bo več bistveno spreminjal, pričakovan je le prehod v stanje srebrno sive patine. Del zunanje stene med velikimi okni je zamišljen kot šolska tabla, na kateri lahko nastajajo priložnostne risbe – začasni grafiti. Na ta način lahko stanovalci nadzorovano spreminjajo videz hiše in nakazujejo razpoloženje tudi navzven. Značaj hiše od zunaj nakazujejo tudi klavirske tipke v delu napušča, integrirane v raster fasade.

O arhitektu

boštjan debelakBoštjan Debelak (1963) je diplomiral na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani (1989) in se študijsko izpopolnjeval na Finskem. Odkar je diplomiral, je v svobodnem umetniškem poklicu.

Specializiral se je za načrtovanje majhnih, racionalnih družinskih hiš (koncept +/-100 m2) v protivrednosti blokovskih garsonjer (do 25 m2), s trajnostno, ekološko, atraktivno in netrendno zasnovo in programiranim dobrim staranjem ter večinoma grajenih na zapletenih, problematičnih ali skoraj nemogočih lokacijah. Je prejemnik Častnega priznanja s področja arhitekture v kategoriji stanovanjskih objektov, nominiranec za Plečnikovo priznanje in prejemnik več drugih nagrad.

Svoja dela je predstavil na 14 samostojnih in 40 selekcioniranih skupinskih razstavah ter v skoraj stotih publikacijah doma in v tujini. Kot največje priznanje pa si šteje, da je z več naročniki njegovih hiš ostal v prijateljskih odnosih in da se z njimi ob srečanju lahko tudi objame.

Pripravila: Tina Torelli

Novo na Metroplay: Vloga sodobne ženske | Urška Draž in Sonja Šmuc