Elitna starejša meščanska stanovanja v prestolnici imajo poleg svojevrstnega duha zapisane že tudi zgodbe ...
Dukićeve bloke, zgrajene leta 1935, je zasnoval arhitekt Jože Sivec in, kot je zapisano v Arhitekturnem vodniku, so prvi ljubljanski primer prostostoječih blokov, ki so po načelih v svetu uveljavljajočega se modernizma nadomestili klasično obodno zazidavo. V njih je našla dom tudi gospa, ki je tam živela že v mladosti, do svojega 25. leta, se potem odselila v Rožno dolino, dokler je ni življenje pripeljalo nazaj.
Sprva je želela stanovanje le prenoviti in oddati najemnikom, a ko so spremembe prenove začele odkrivati tudi nov koncept, se je odločila, da v njem ostane. Nedotaknjeni sta ostali le dve sobi, drugod so padale stene in prostori so dobili povsem novo funkcionalnost, primernejšo sodobnemu času. Stanovanje, ki meri približno 100 kvadratnih metrov, ponuja dovolj prostora vsem predmetom, ki so k lastnici prišli kot darila, prijateljske izmenjave ali dediščina družine in znancev.
Pripoved se začne v predprostoru, kjer obiskovalca pozdravijo kredenca z boljšega trga in stoli, ki jih je dobila v dar, pogled na prvo ali drugo steno pa razkrije tudi umetniška dela več slovenskih umetnikov in srbske umetnice Unkovske. Iz predprostora se tudi v druge prostore vije originalen parket, ki pozornemu obiskovalcu na določenih delih prav ljubko zaškripa pod nogami in ga za trenutek popelje v otroštvo.
Iz predprostora levo pot popelje v bivalno kuhinjo. Ta se precej razlikuje od klasičnih, čeprav na prvi pogled ni očitno, zakaj. Ključno vlogo pri tem odigra odsotnost dveh velikih kuhinjskih elementov, hladilnika in pečice, ki ju lastnica ni želela v tem prostoru, zato se kuhinja v minimalni podobi popolnoma zlije z bivalnim prostorom. Zanimivost je tudi pult, ki je globlji od običajnega in kot tak omogoča več prostora za odlaganje, ne da bi bilo treba z njega umikati vsakdanje predmete, kot je kafetiera ali ožemalnik. Da kuhinja ni videti preveč kot kuhinja, je lastnica dosegla tudi s trikom – klasične kuhinjske ploščice je nadomestila s pralno stensko barvo, ki je nevpadljiva in preprosta za vzdrževanje.
Pozornost v bivalnem delu prevzema stara prostorna miza v kombinaciji s Tonetovimi stoli in dekorativno rdečo steno v ozadju. Ob zadnji sta prostor našla vrtljivi stol, delo kolega arhitekta, in omarica iz stare kmečke kuhinje, rahel zasuk v desno pa ponudi pogled na mizico in stol večnega Nika Kralja. Na tleh počiva preproga norveškega porekla, izdelana z zanimivo tehniko, s katero tanke ostružke zvijejo v tkanino, ki jo je nato mogoče spletati.
Ob zadnjo steno je postavljena nevpadljiva omarica, na njej pa je svečnik, predelan v luč, ter izdelki iz gline, ki jih lastnica ljubiteljsko izdeluje. Levo od bivalne kuhinje so danes spalnica, kopalnica in neke vrste utiliti, ki so predelani iz nekdanje kuhinje, shrambe in kabineta, kjer so v preteklosti imele svoj prostor gospodinjske pomočnice.
Prijetna spalnica z veliko vgradno omaro v vseh pogledih služi svojemu namenu, še zlasti z nadvse uporabnim neposrednim vstopom v kopalnico. Na drugi strani stene je majhen utiliti, kamor so pospravljeni predmeti za shranjevanje, v ta prostor pa sta umaknjena tudi vizualno neželena pečica in hladilnik.
Utiliti ima tudi okno in ga je v celoti mogoče zapreti z drsnimi vrati, saj vonj nedeljskega kosila v času večerje res nima več enakega čara. Desno od bivalne kuhinje je dnevni prostor, kjer se počiva, bere in gleda televizijo, tu pa je tudi izhod na veliko teraso, o kateri lastnica iskreno pove, da je uporabna le v lepih pomladnih dneh, ko sonce ni prevroče, veter pa ne preveč nadležen.
Dnevni prostor v enakem slogu očara s starimi kosi pohištva, kot je predalnik ali razkošni meblo stoli, ki so že ob svojem rojstvu zagotavljali posebno udobje. Zanimivost: v prostoru sta tudi dve preprogi, sicer delo njene matere, na kateri lastnico poleg sentimentalnosti veže tudi čisto prava družinska zaobljuba, ki ju prepoveduje prodati.
Po vseh stenah stanovanja – od predprostora, skozi kuhinjo in jedilnico pa vse do spalnice in kopalnice ter dnevnega prostora – se sprehajajo umetniška dela, predvsem grafične zgodbe v nešteto oblikah, velikostih in okvirjih. Tako so stene podpisane z Maležem, Gasparijem, Zvestom, Spacalom in številnimi drugimi, krasijo pa jih tudi nekdanji predalnik za črke stare tiskarne in keramični beneški maski. Najljubša zgodba na steni je – ne glede na vse – čisto majhna pikapolonica, delo njene vnukinje, ki ima tako na steni kot v srcu čisto posebno mesto.
Stanovanje v Dukičevih blokih je polno življenja, prijetnih spominov in topline. To je dom v pravem pomenu besede.
Besedilo: Polona Pajk
