Vse je tu, v tem stanovanju, do roba napolnjenem z drobnarijami in umetninami. Če ne tu, pa nekje med Nebotičnikom in ljubljansko tržnico, ki jo njegovi stanovalci vsak dan prekrižarijo po dolgem in počez.
Petčlanska družina, ki živi v teh prostorih, svoje domovanje bogati s predmeti, ki so ji pri srcu, in prireja trenutnim potrebam. Zato je vse od nekod prineseno, vsak kos ima svojo zgodbo in zgodovino in stoji povsem zase. Nič ni izdelano po meri, a se vseeno prilega kot ulito. »Če je pohištvo narejeno po meri, ga ne moreš premikati, mi pa radi ves čas nekaj spreminjamo. Premakneš kavč in preprogo, pa vse skupaj takoj deluje čisto drugače,« pravi lastnica Mateja in doda, da so pohištvo prestavljali tako pogosto, da so stanovanje že enkrat ali celo dvakrat mimogrede popolnoma prenovili.
Veliko svobode pri urejanju prostora omogoča že arhitekturna zasnova Nebotičnika, ki je zgrajen po vzoru ameriških stolpnic in dovoljuje podiranje vseh notranjih sten razen nosilnih stebrov. Stanovanje sta lastnika večinoma opremljala sama – sproti, po trenutnem navdihu, s predmeti in pohištvenimi kosi, ki sta jih nabirala na svojih potovanjih, na bolšjakih, v starinarnicah. Prav pa je prišlo tudi nekaj strokovne pomoči.
Za najbolj nenavaden prostor v stanovanju, orientalsko kopalnico, je zaslužna arhitektka Alenka Ivančič. »To je naš najljubši prostor, tudi otroci so se tukaj najraje igrali,« pove Mateja. Stenske keramike s kašmirskim vzorcem sicer niso pekli Arabci, temveč so jo zakrivili pri Valentinu, skoraj vse, kar stoji na njej, pa sta lastnika prinesla iz Kuvajta, kjer sta nekaj časa živela. In ker je za Kuvajt poleg arabskega značilen tudi močan vpliv indijskega in perzijskega sveta, kopalnično okno namesto zavese pokriva kar indijski sari, ob kadi pa stojijo džezve iz različnih pokrajin arabskega sveta in drobnarije s kuvajtskega bolšjaka.
Z enega izmed bolšjih trgov prihaja tudi ornamentirana klubska miza z zmaji, detajlno izrezljanimi iz enega kosa lesa, ki čuvajo perlo življenja – tisti kos pohištva, ki bi se mu lastnika najtežje odrekla, že zato, ker sta morala ponj v zakotno puščavsko vasico, kjer delujejo preprodajalci pohištva in je bil nakup kar malo strašljiva izkušnja.
Prostorno kuhinjo je še kot študentka arhitekture v okviru svojega prvega praktičnega projekta oblikovala lastnikova hčerka Petra Gaber, ki danes ustvarja v arhitekturnem biroju Gaber Jovanović. Starinsko stanovanje je tako dobilo kuhinjo, ki ustreza sodobnemu načinu življenja in obenem lepo komunicira s preostalo opremo. Lastnikom se je zdelo pomembno predvsem to, da se kuhinja odpira v bivalni prostor in tako postane srce stanovanja. V kuhinji in za veliko jedilno mizo, ki je bila sprva namenjena za opremo jedilnic na velikih križarkah, je središče družinskega in družabnega življenja: »Skoraj vsak dan imamo goste; ker živimo v središču mesta, se ljudje med opravki mimogrede oglasijo pri nas. Radi tudi kuhamo in prirejamo tematske večerje, zato je še zlasti pomembno, da je kuhinja odprta in tisti, ki kuha, ni odrezan od dogajanja.« Družina je poskrbela tudi zato, da so gospodinjski aparati najboljše kvalitete.
Družina, ki biva med temi raznorodnimi predmeti, dokazuje, kako pomembno prostorska umestitev doma določuje način življenja. »Živimo zelo urbano, obiskujemo gledališča in razstave, kar ta pozicija tudi omogoča,« pripoveduje lastnica. Življenje je iz četrtega nadstropja Nebotičnika videti precej drugače, kot si verjetno predstavlja večina ljudi, ki sanja o hiški v predmestju. »Številni mislijo, da je življenje v strogem mestnem središču nedružabno, toda mi tu živimo skoraj kot na vasi: imamo svojo trgovinico, svojo cvetličarno, svojo knjigarno in trafiko in na tržnici svojo branjevko,« pravi Mateja, »in z vsemi se poznamo. Če je 'naša' kopirnica na primer zaprta, potrkamo in nam odprejo. V bistvu živimo kot nekakšna majhna lokalna skupnost. Okolica, po kateri se sprehajaš, sčasoma postane tvoja veduta in ti postaneš njena.«
Tu je res vse na dosegu roke, a tudi če se lastnikoma kdaj ne ljubi sprehoditi se do bližnjega muzeja ali galerije, se več kot dovolj hrane za dušo najde tudi na domačih stenah in policah. Da tu živijo ljubitelji umetnosti, je jasno v trenutku, ko prestopiš prag stanovanja. V spalnici, ki je oblečena v črne stenske tapete, sredi nje pa stoji postelja starega ljubljanskega mizarstva Naglas, ki je prišla iz hiše, ki jo je opremljal Plečnik, visijo starejše slike – Kralj, Vrečič, Grohar –, pod njimi pa ležijo preproge iz Kuvajta: »Starejše kot so, bolj so nama všeč,« pravi lastnica, »in bolj so narobe narejene, ljubše so nama.« V bivalnem delu pa prostor vse do stropa napolnjuje retroavantgarda: Stilinović, Todosijević, NSK, IRWIN ... Stanovanje, skratka, v katerem ne more biti dolgčas. Zakladnica vtisov za obiskovalce in skladišče spominov za stanovalce.
Besedilo Špela Barlič,
fotografije Mateja Jordović Potočnik
