Dolgo sanjam o njej. Zdi se tako nedostopna, in prav zato še bolj mikavna ...
Alice
Popolna torbica znamke Chloé, preprosta in hkrati vzvišena s svojimi linijami, ki spominjajo na kolaž v kombinaciji marelične in črne.
Rada bi jo prijela v roke, vanjo pospravila svoje skrivnosti in jo imela za najboljšo prijateljico, ki gre z mano na vse najpomembnejše dogodke.
»Torbica kot torbica,« bi rekel dragi, ki ne bi videl razlike med njo in tisto, ki stane 40 evrov.
To vem, in prav zato mu je niti ne pokažem, nočem, da jo omalovažuje, ji odvzame vrednost s tem, da mi reče, naj grem na pregled k psihiatru. Njemu bi se to pač zdela norost, čista izguba denarja, meni pa naložba v vrhunec estetike, elegance in luksuza. In to za celo večnost.
Toda, obstaja težava. Stane 1.350 evrov, kar znaša približno toliko kot moja mesečna plača. Ne morem si je privoščiti, in če ne želim zatajiti te vroče, pa čeprav za marsikoga nore želje, potrebujem načrt.
Konkreten varčevalni načrt!
Pa začnimo
Vsak mesec potrebujem približno 100 evrov (več si ob vseh drugih stroških tako ali tako ne morem privoščiti), da v enem letu dosežem cilj. (Takrat bo moja Alice morda že neaktualna, ampak moja bo, in to je vse, kar šteje.)
Kje lahko torej privarčujem?
Ne da bi moji najbližji to občutili na svoji koži ...
Mora zadevati samo mene, to je moj luksuz. (Čeprav, če dobro pomislim, z leti bo Alice kot vrhunsko vino pridobivala vrednost, tako da bosta moji hčerki lahko podedovali neprecenljiv vintidž modni dodatek.)
Seveda, prvi ukrep bo, da si nekaj mesecev ne bom kupila nobenega oblačila. To ne bo težko, rajši kot pretirane nakupe imam čaranje s kombiniranjem že obstoječih kosov. Kriza v denarnici iz mene vedno potegne ustvarjalno žilico, iz mene privrejo zanimive ideje. Naprej.
Pri hrani nočem preveč varčevati, ogromno mi pomeni, da jemo kakovostno in zdravo. In na tem področju tako ali tako privarčujem, ker kuham sama, ne kupujem pripravljene hrane in sladkarij, zadnje čase še v restavracijo zavijem skoraj po pomoti.
Kaj pa zabava? Pred nami je teden smučanja. Z družino in družbo imamo rezerviran apartma v Franciji, a zdaj razmišljam, da je bila odločitev prenagljena. Absolutno preveč denarja bomo dali za apartma, v katerem bomo na dan, če odštejem noč, preživeli tri ure. Za bele strmine mi že ni škoda denarja, toda apartma?! Enako udobnega bi lahko dobili za skoraj pol manj denarja in ... moja torbica bi bila že bolj na dosegu roke. A kako naj vse skupaj prepričam, da ga v zadnjem hipu menjamo?
Trenutek obupa
Načrt se mi na neki točki zazdi majav, brez trdnih temeljev, prav nič zaupanja vreden. Z njim me bo ugonobila neučakanost in za tolažbo bom zdrvela po tri druge torbice, ki me niti približno ne bodo pomirile, zato bom kupila še denarnico in šal.
Pomislim na nogavico, kamor bom vsak mesec skrivaj tlačila 100 evrov, razmišljam o razlogih, ki jih bom trosila dragemu, ko v skupno blagajno ne bom prispevala več toliko za redne stroške, in predvsem me muči, čemu vsemu se bom morala odpovedati, da se bo nogavica polnila. Zdaj je volje vse manj in manj.
V trenutkuslabosti se že želim odreči svoji neuslišani ljubezni, potem pa jo na net-a-porterju še enkrat pogledam za slovo in spet klonim pred njeno lepoto ...
Joj, potrebujem drugačen načrt, racionalen načrt, brez nogavice!
