Najboljša popotnica otroku

Želim si, da moji otroci ne bi delali takšnih finančnih napak kot jaz ...

Promocijsko sporočilo, 8. 3. 2013
Najboljša popotnica otroku - Foto: Shutterstock

Iz lastnih napak se sicer naučimo več kot od nasvetov drugih, pa vendar bi rada svojima deklicama zagotovila temelje, na katerih bosta gradili svojo finančno varnost.

Sama sem se osnov začela učiti šele, odkar nas je po glavah in denarnicah udarila kriza, prej smo živeli tako, da se to ni zdelo pomembno in potrebno.

Na spletu je precej uporabnih strani, kjer si lahko mamice preberemo mnenja strokovnjakov, jaz pa sem se obrnila prav na mamice in njihove izkušnje, trike, namige ...

Kako učijo otroke odgovorno ravnati z denarjem?



Tina, Vid, 8 let, Manca, 5 let

»Mislim, da smo starši kot pri vseh drugih stvareh tudi pri učenju ravnanja z denarjem otroku največji zgled. S partnerjem verjameva, da je vse energija, tudi denar. Otroka tako učiva, da je denar naš prijatelj, in raje ko ga imamo ter lepše ko z njim ravnamo, več ga bo prihajalo k nam. Predsodkov, da je denar umazan, da človeka pokvari ali da ga imajo samo barabe, nimamo. Ljubezen do denarja se po najinem mnenju kaže tudi z varčevanjem, iskanjem najugodnejših možnosti za povečevanje prihranka, pretehtavanjem, kje lahko najugodneje kupiš stvar, ki jo potrebuješ ali si jo močno želiš, in veseljem do vsakega centa, ki ga najdeš in ga daš v hranilnik, skratka osredotočamo se na količino, ki jo imamo in jo želimo povečati, in nikoli na pomanjkanje. Zakon privlačnosti je jasen: čemur posvečaš pozornost, se povečuje.«

Sandra, Pika, 8 let, Aljaž, 6 let

»Pri nas smo pred kratkim namesto 'pujska' odprli varčevalni račun in zaenkrat smo zelo zadovoljni. Otroka se počutita pomembna in 'odrasla', Pika se z mano na banko odpravi kot prava dama, s svojo torbico in denarnico v njej, v kateri ima varčevalno knjižico, hkrati pa maskota tega varčevanja, deček Sitko, skrbi za tisti pravi otroški pridih, igrivost. K veselju veliko pripomore tudi zbiranje žigov – za šest zbranih žigov otrok dobi darilce, kar seveda pomeni dodatno motivacijo. Aljaž varčuje za rolko in trenutno na koledarju vsak večer prečrta minuli dan, saj komaj čaka, da mine 31 dni, po tem času bo namreč lahko dvignil želeno količino denarja z računa. Zdi se mi, da oba razumeta, da imajo nekatere stvari ceno oziroma vrednost, ki ni dosegljiva kar čez noč.«

Mateja, Luka, 8 let, Lara, 3 leta

»Ko je bil Luka še majhen, je od naju za darilo dobil hranilnik (avto). Z veseljem je ves denar, ki ga je dobil, shranil v svoj 'avto'. Sprva še ni vedel, kaj pomeni varčevati, le dobro se mu je zdelo, da je imel čisto svoj hranilnik na polici. Čez nekaj let je v trgovini zagledal velik komplet železnice vlaka Tomaža, ki ga je seveda želel takoj imeti. Šli smo domov in pogledali, ali se je v hranilniku nabralo dovolj denarja. Denarja je bilo dovolj, in tako si je lahko igračo kupil sam. S tem se je naučil, da če varčuje, si lahko potem kaj dražjega kupi. Zdaj z veseljem varčuje, saj je z vstopom v šolo začel dobivati tudi žepnino.«

Tina, Asa, 9 let, Fin, 13

»Moj starejši sin je bil vse do lani sila varčen, zdaj, ko bo star 13 let, pa je spoznal, da je fino imeti v denarnici kakšen evro, da gre lahko s prijatelji na hamburger. Nismo dogovorjeni za žepnino, oba pa imata denar, ki ga ob rojstnih dnevih in drugih pomembnih priložnostih dobita od babic, dedkov in prababic. Ne dovolim, da kupujeta neumnosti, no, sem in tja že, ampak če bi devetletnici pustila, da kupi, kar želi, bi imela doma že deset kužkov v torbici in sedem lepotilnih kovčkov. Oba imata odprte varčevalne račune, nad katerima ima nadzor seveda moja malenkost. Govorim jima, naj varčujeta za študij ter tečaje košarke in plesa v ZDA, in to se jima zdi pametna in pomembna stvar, tako da mislim, da smo na dobri poti. Denar, vložen v znanje, je najboljša naložba.«

Saša, Tinkara, 3 leta in pol, Lovro, 2 leti

Moja triletnica se je šele pred kratkim srečala z denarjem, z njegovo vrednostjo. Pred vrati nakupovalnega centra sva srečali berača, ki je sedel na tleh, v rokah pa držal narobe obrnjeno kapo s ščitkom. Vsul se je plaz vprašanj, češ, zakaj je tukaj ... Denarja mu nisva dali, ker si je tega treba zaslužiti – z delom.

»Ja, mami, saj dela, že ves dan tukaj sedi.« »To ni delo.« »Kaj pa je delo?« »Služba ...« »Jaz ne hodim v službo pa imam v pujsku denarčke ...«

Nisva našli skupnega jezika, upam pa, da se je naučila, da denar ne pade kar z neba ... v kapo s ščitkom.

Mislim, da je zelo pomembno, kdaj otroku damo prvo žepnino. Po mojem mnenju to sovpada z vstopom v šolo. Tedenski znesek, približno deset evrov, ki pa jih lahko vedno zapravi izključno zase. Povsem zgrešeno se mi zdi, da bi si otrok iz svoje žepnine plačeval šolske potrebščine, avtobusno vozovnico ... Potem žepnina izgubi ves svoj pomen in namen.

Kadar si otrok želi neko večjo ali dražjo stvar, mu starši in drugi sorodniki pomagamo. Recimo, vsem pove, da si želi do poletja novo kolo. Pridno zbira (varčuje!) vse prostovoljne in dobrovoljne prispevke, na koncu pa za nagrado in požrtvovalnost starši znesek podvojimo! To mu povemo že na začetku, saj ga s tem motiviramo, češ, več boš privarčeval sam, večja bosta tudi najin prispevek in končna skupna vrednost privarčevanega denarja.

Dokler pa naša triletnica še ne loči evra od plastičnega žetona za nakupovalni voziček, pa naj ostanejo njeno plačilno sredstvo ... bombončki.

Mojca Zemljak, foto Shutterstock

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri