Za nami so trije intenzivni dnevi, posvečeni modi. Za nami je 32 modnih revij in priznati moram, da sem podrla osebni rekord, nikoli do zdaj si v treh dneh nisem ogledala toliko revij.
Še vedno zbiram vtise in se navdušujem nad drobnimi detajli, ki so bili za površnega gledalca spregledani. Smejem se, ker so bile impresije videnega tako intenzivne, da so me spremljale še v sanje in sem se ob udarnih ritmih zadnjih izhodov prebudila v jutro.
Nina Kožar iz VirtuaPR je na torkovi okrogli mizi o sodobnih tehnologijah komuniciranja blagovnih znamk dejala, da bi bilo fascinantno videti solze, kri in pot oblikovalcev. Ne bi se mogla bolj strinjati z njo. Spremljanje oblikovalcev skozi celoten proces, od priprav kolekcije pa vse do modne revije, bi bilo gotovo zanimivo za vse običajne smrtnike, ki jim primanjkuje spoštovanja do poklica modnega oblikovalca, vsem, ki zlahka izrečejo kritiko kolekcije, pa bi dalo možnost razmisleka, da ta kritika postane konstruktivna.
Vsakič znova se navdušim, ko vidim, kako določeni oblikovalci presegajo sami sebe, uporabljajo nove tehnologije in prestopajo rob nemogočega. Vesela sem, da so mladi dobili možnost predstavitve, in vesela sem, ker me večinoma niso razočarali.
V prvem od zadnjih dveh sklopov revij je kolekcija Ivana Rocca razveselila mlada dekleta, ob pogledu na igrive kreacije v kombinaciji vzorcev, ki si jih marsikdo ne bi drznil zložiti skupaj, jim je zaigralo srce. In ob njegovih srajčnih bluzah je srce zaigralo tudi meni. Sestri Proković sta me s svojo do konca dovršeno kolekcijo, ki me je spominjala na opravo Tine Turner iz Mad Maxa, ujeli v mrežo, iz katere se bo težko rešiti. In mislim, da nisem edina.
Garevski me je ganil s svojo diskretno pripovedjo o nasprotjih in po delikatnih kosih, izdelanih za moške, bo gotovo segla marsikatera ženska roka. Za konec je Peter Movrin poskrbel za spektakularen zaključek in s svojimi 'plazilci' navdušil obiskovalce, meni pa je Peter že zdavnaj zlezel pod kožo.
