Mit usodne ženske z rdečimi ustnicami so ustvarile prve filmske zvezdnice še v času črno-belih filmov.
Tako v filmu Josefa von Sternberga Rdeča cesarica Marleno Dietrich očitno krasi ognjeno rdeča šminka, čeprav si mora gledalec barvo pravzaprav predstavljati. Šminka pa je postala tudi del nekakšne kode oblačenja: vse ameriške igralke petdesetih let, od Ave Gardner in Marilyn Monroe do Audrey Hepburn, so se v javnosti pojavljale z naličenimi ustnicami.
Počakati smo morali na sedemdeseta leta, da je bila šminka, ki je bila vse do takrat simbol ženskosti, potisnjena v ozadje, podobno kot modrčki in baretke, vendar le zato, da bi se v arogantnih osemdesetih lahko vrnila v še večjem sijaju.
Danes filmski vizažisti nekoliko oklevajo, preden na ustnice nanesejo tako kričeče rdečo, saj lahko obrazne poteze spremeni v bolj toge in trde. Pravilno izrisane in svetleče se ustnice pogosto služijo kot znamenje družbenega položaja. Tako na primer v poslovni komediji z naslovom Rien de personnel (Nič osebnega) igralka Mélanie Doutey v vlogi avtoritativne in obenem negotovosti polne direktorice nosi globoko rdečo in sijočo šminko ter krvoločen nasmeh.
A ne glede na vse: pomislite na štiriletnico, ki brska po vaši torbici. Zelo verjetno je, da bo iz nje potegnila šminko in stekla pred ogledalo, da jo preizkusi. Rdeči plamen torej še dolgo ne bo ugasnil …
