Čas je, da izstopimo iz mreže in se osvobodimo

Oxfordski angleški slovar je v svoji osveženi različici med besedišče dodal izraz JOMO. Za vse, ki ga še ne poznate: to je kratica za Joy of Missing Out (v prevodu: radost ob zamujanju stvari) in je antiteza pomena FOMO oziroma Fear of Missing Out (v prevodu: strah, da kaj zamujamo). No, tole pa je nekaj dejstev o jomu:

1. Zavzema vse, česar se dandanes najbolj bojite.

Izklop 3G. Debate, v katerih sami nimate ničesar povedati o najnovejših aplikacijah. E-pošto, ki vam je ni uspelo pregledati več kot nekaj minut. Dejstvo, da še vedno ne poznate razlike med ječmenom in kvinojo. To, da vam v petek zvečer nekaj prepreči zabavo v najbolj vročem mestnem klubu.

2. Star je kot človeštvo.

Starodavni asketi, ki so zavzeli puščavo, so ga občutili, Holden Caulfield v Varuhu v rži prav tako (avtor Salinger je bil skoraj sovražen do njegove pravice, da zamuja stvari) ... Že v prazgodovini je človek verjetno rekel: »Veste, kaj? Dovolj imam. Ostal bom doma, vrezoval jezik simbolov v jamsko steno in se zunaj poigral z nekaj gomolji.« Zato na primer poznamo tudi študentsko pavziranje, pa muharjenje, joga terapije in še bi lahko naštevali.

Vse, kar nas vleče stran od ponorelega dogajanja, v preprosti mir. Ja, ljudje so od nekdaj čutili enako željo po notranjem miru, le poimenovanje je bilo skozi čas različno: razsvetljenje, nirvana, katarza ... Kakorkoli že, gre za občutenje, ko smo stoodstotno prisotni v danem trenutku in s tem tudi pomirjeni, ne da bi želeli biti na vseh koncih sveta hkrati, pa čeprav v digitalnem svetu, in ne da bi želeli biti ves čas na tekočem z globalnim svetovnim dogajanjem in hkrati z dogajanjem sosede, ki se je pravkar usedla k presnemu kosilu (še prej ga je seveda dokumentirala za Instagram).

3. Jomo je danes tudi obramba pred rušilno močjo foma.

Ta ima prizvok nečesa nepopustljivega in zasvajajočega, ki se razrašča vsenaokrog in nas hoče zadušiti. Ne moremo vedeti, kdaj točno smo prišli do te točke, a zdaj nam je postala popolna nočna mora, kako priti ven. Zakaj nam poplava filtriranih fotografij znancev in tujcev vzbuja občutek, da jih moramo po tekočem traku ažurno spremljati?

In potem se povrhu pogosto počutimo prazne, kot bi ostali brez lastnega življenja, saj se nam življenja drugih skozi vse te filtre zdijo tako velika in občudovanja vredna. Nam je lastna vsakdanjost res tako dolgočasna, nezanimiva, da smo izgubili občutek za realnost, razsodnost? Moramo ves čas kukati drugam (pa pustimo ob strani voajerstvo), da se počutimo del dogajanja?

Dr. Andrew Przybylski z univerze v angleškem Essexu, ki je v začetku lanskega leta vodil prvo znanstveno študijo o fomu, pravi, da gre za ljudi, ki so zapečateni z željo ostati nenehno povezani z vsem, kar tisti trenutek obstaja in se dogaja. Kar je v sodobnosti seveda zelo preprosto, saj je tu arzenal družabnih medijev!

A ob koncu dneva se vedno znova izkaže, da je to za nas resnično neugodno. Przybylski ugotavlja, da visoke vrednosti foma sovpadajo z nizko stopnjo samozavesti, samostojnosti in čustvene povezanosti z drugimi. Sledijo pa mu nespečnost, utrujenost, depresija in – kako ironično – izoliranost, nedružabnost, osamljenost, ki jih človek s fomom posledično kaj kmalu občuti.

Zanimivo je, da tehnologija, ki običajno prevzema krivdo za večino bolezni 21. stoletja, ni nujno krivec, kajti glede na raziskave ta pomeni le najlažjo pot že tako ali tako podvrženim fomu. Prekomerno napajanje z življenji drugih se zlahka zgodi vsem, rojenim sredi viharja zagrenjenosti, zavisti, grenkobe, impotence ... boja za golo (predvsem psihično) preživetje, kakršen se zdi današnji čas.

Ko jim HD-pravljica postane dosegljiva (na zaslonu televizorja, prenosnika, pametnega telefona), začnejo vsakdanjost svojega življenja čutiti kot vse preveč grdo, neurejeno, brezzvezno, obupno osamljeno. In potem se vedno znova raje vračajo vanjo.

Nov življenjski manifest Arianne Huffington, grško-ameriške kolumnistke, najbolj znane po informativni spletni strani The Huffington Post, se nanaša na to, da sta pravi življenjski uspeh – ne upoštevajoč družbeno moč in denar –osebnostna izpolnitev in stabilnost. Medijska mogočnica je pred nekaj leti doživela kolaps zaradi hude izčrpanosti in pritisnila na zavoro v svojem hiperaktivnem, hektičnem, divjem načinu življenja, ki jo je vlekel na dno.

In takrat je razvila formulo iskanja pozitivne ravnodušnosti in drugačnega smisla sredi civilizacijske divjine, ki nas bombardira z nešteto impulzi, teh pa ne moremo več prebaviti. Formula zavzema čustveno zrelost in stabilnost, modrost, notranji mir – po njenem se jo doseže z meditacijo. Meditacija je zanjo 'čudežna droga', ki nikoli ne zasvoji (tako kot fomo), pomaga pa ohraniti mir tudi v najbolj ponorelem okolju.

Arianna navaja primer francoskega budističnega meniha in molekularnega genetika Matthieuja Ricarda, ki so ga nevroznanstveniki z univerze v Wisconsinu leta 2012 imenovali za najsrečnejšega človeka na svetu. MR-posnetki njegovih možganov so pokazali prej nikoli posneto oziroma videno sposobnost za srečo (neverjetno dejavnost levega prefrontalnega korteksa) in skoraj zanemarljivo sposobnost biti negativen.

Menih, ki se je pred 40 leti odpovedal pripadnosti pariški inteligenci in začel meditirati v Himalaji, je za revijo Esquire povedal, da biti resnično srečen pomeni, da svoje izhodišče za srečo povzdignete na drugo, drugačno raven, namesto da iščete hipne zadovoljitve znotraj sveta družabnih medijev oziroma evforične izkušnje (kot je nora in po možnosti pijana noč v vročem klubu), ki v vaši glavi sicer naredijo pravi ognjemet, pa vendar ta nima nič skupnega z realnostjo.

Tudi esejist in novelist Pico Iyer je v imenu joma privilegirano manhattansko življenje zamenjal za dvosobno stanovanje v podeželskem Kjotu (in ob tem njegovo znanje japonščine ni bilo za hvalo). V svojem prispevku za New York Times z naslovom The Joy of Quiet je zapisal: »Nič od tega ni stvar načel ali askeze; gre za čisto sebičnost. Zaradi ničesar se ne počutim bolje – mirnejše, jasnejše in srečnejše – kot ob tem, da sem na enem mestu, posrkan v knjigo, z le koščki pogovora, glasbe, hrane ... v svojem vsakdanu. To je pravzaprav nekaj globljega kot le sreča. Gre za občutje, ki ga je menih David Steindl-Rast opisal kot srečo, neodvisno od tega, kaj se dogaja zunaj nas.

Obnoviti ali na novo pridobiti moramo torej svoje duševno in čustveno ravnotežje; kako bomo to dosegli (z meditacijo, jogo, sprehodom v naravo, glasbo ...), pa je odvisno od nas – le poslušajmo svoj notranji glas. Sliši se preprosto, če ne bi živeli v svetu, ki na nas ves čas preži z neusahljivimi udarnimi, senzacionalnimi novicami in operacijskimi sistemi, ki simulirajo vse naše nagone. Nov vrednostni sistem, ki bi ga ponotranjili in bi zagovarjal, da nam ni treba vedeti vsega in ne biti povsod, da smo lahko srečni kjerkoli in kadarkoli, če le to poiščemo v sebi in ne zunaj sebe, bi tako potreboval pravo revolucijo, da bi se lahko zagnal – kar pa je v bistvu v nasprotju s tem, kar v praksi pomeni (mir).

Prijateljica je pred kratkim svoj pametni telefon zamenjala za prazgodovinsko Nokio, saj je imela vsega dovolj, in po začetnem občutku izgubljenosti in golote, ko je bila povsem odrezana od svojega družbenega kroga (brez Facebooka, Instagrama, Pinteresta, celo brez interneta na vsakem koraku) in ni imela pojma, kaj se drugim v življenju dogaja, je ugotovila, da se počuti več kot odlično. Kot bi jo nekdo osvobodil in ji vrnil življenje!

Rekla mi je: »Le kako naj živim svoje življenje, če moram v njem ves čas spremljati življenja drugih? In se potem primerjati z njimi, jim zavidati, jih spodbujati, občudovati ... karkoli že čutiti, kar konec koncev nima nobene resnične povezave z mano.« Sama sem za zdaj v fazi, ko se odvajam imeti telefon na mizi, medtem ko jem kosilo ali se ob kavi pogovarjam s prijateljico ...

Prevedla in priredila: Nina Pretnar