Wi-iiiiiiiiiiiiiiiiiii za Wii

Torej, imam precej slabe predispozicije za testiranje nečesa, kot je Wii. Toda preizkusimo, preden sodimo.

Če se želite preleviti v vrhunsko športnico ali preizkusiti različne športe, obiščite spletno videoteko iTiVi, kjer si lahko izposodite vznemirljive igre Wii. Psss: Na naši spletni strani najdete geslo za enomesečno brezplačno izposojo.

S prijateljico T si torej izposodiva to čudo. Moške nasvete, naj jih raje pokličeva, preden začneva sestavljati (po njihovih besedah so na Wii navezani tako kot mame na svoje dojenčke, in to, da sva ga dobili na posodo, zaleže vsaj toliko, kot če ti ženska dovoli v naročje vzeti svojo dvomesečno štručko), zaradi T-jine suverenosti zanemariva. Sama nad sabo sem presenečena, da nama uspe stvar usposobiti brez pomoči in (pazi) brez navodil! Glavno enoto priklopiva na TV-zaslon, jo poveževa s senzorjem, ki ga postaviva na televizor, vzpostaviva še povezavo z ročkama in izbereva prvo igro.

Drsanje

V levi roki drživa napravico, ki spominja na 'joystick', v desni pa ročko (kontrolor – wii remote), ki sta med seboj povezani. Na zaslonu se prikaže ledena plošča, na kateri je z rumenimi pikami označena pot, po kateri naj bi vodili drsalko. Ko zapelješ na piko v drugačni barvi, z desno roko hitro zaokrožiš po zraku in drsalka izvede trik. Hm, moram priznati, da o kakšni telesni aktivnosti težko govorim. Ker ugotoviva, da je pri bordanju in lokostrelstvu podobno dolgočasno, se preseliva na odbojko.

Odbojka

Stvar postane zanimivejša. S T igrava v paru proti računalniku (ker sva na žalost brez so-igralcev). Že res, da nič ne tečeva, zato pa prav aktivno servirava (z vso močjo), odbijava od spodaj, dajeva zgornje podaje, zabijava in blokirava na mreži – vse z ročko v desni roki, seveda. Ravno zadihali se nisva, bilo pa je dovolj, da sva 'padli notri' in po dobre pol ure igre že obe čutili mišice na rokah. Tako, danes sva bili dovolj aktivni. Sva kaj naredili zase? Jah, če ne drugega, se lahko vsaj pohvaliva, da znava sami usposobiti Wii. Naslednji večer se zmenim s prijateljem G-jem – ker sumim, da s T vendarle nisva vsega pravilno izvedli in da igrica gotovo ponuja še kaj, saj jo vsi tako kujejo v zvezde. Zato jo želim spoznati še skozi oči 'strokovnjaka'.

Tenis

V roki držim ročko, s katero serviram (tu je potrebna prava moč, saj Wii zazna tudi hitrost in hitre žogice so za nasprotnike seveda trši oreh), ter igro nadaljujem z levimi in desnimi udarci. Edina razlika med tem in pravim tenisom je, da tukaj ne tečem naprej in nazaj, še vedno pa hitim v desno in levo, ciljam žogice ter jih na vso moč odbijam. Po približno pol ure ugotovim, da G (ki me je seveda vsakič premagal), udobno sedi, zleknjen v naslanjaču, in premika le zapestje. Lepo! Medtem ko sem jaz zaradi popolne pregretosti le še v pajkicah in majčki . .

Boks

Uf! Že res, da me ne bolita obraz in trebuh, me pa toliko bolj roki, s katerima boksam kar vsevprek. V desni imam ponovno ročko, v levi pa 'joystick', ki naj bi bila povezana, vendar ju meni zaradi prevelike aktivnosti uspe razdružiti. Priznam, tudi pri tej igri sem verjetno pokurila kar nekaj kalorij.

Bejzbol

Z vso silo zamahnem, in če mi uspe odbiti žogico (kar se sicer redko zgodi), jo nasprotno moštvo večinoma ujame že v zraku. Pa kaj! Ponovno čutim mišice na zadnjici, kar je gotovo dober znak. Nekoliko bolje mi gre, ko se vloge zamenjajo in podajam žogico. Moje kurve presenetijo odbijalca nasprotnega moštva – trikrat 'strajk' – jeee! Zaključek: res da ne dirjam po igrišču kot pri resnični igri, vendar pa sem vedno jaz na vrsti za odbijanje ali metanje. Dodaten plus pa je tudi, da nimam modric na zapestju zaradi pretežkega kija.

Bovling

Verjetno to ni potrebno, toda s kroglo – pardon, palico – v roki tečem po dnevni sobi, se priklonim in močno sunem. Sledi seveda še miganje z ritko v levo in desno kot pri Kremenčkovih – vse, le da bi krogla zbila čim več kegljev. Končni rezultat: zelo zadovoljna, saj končno nimam težav s pretežko kroglo in z zlomljenimi nohti. Naslednja dva dneva preklinjam Wii! Bolijo me vse mišice na rokah in hrbtu – še tiste, za katere res nisem vedela, da jih imam. Ko se bolečine malce poležejo, pa na lov za naslednjim strokovnjakom, ki ima dokupljeno ploščo.

Tokrat mi prijatelj A najprej sestavi Mii – to je moja računalniška podoba, v katero vneseš podatke o višini in drugih vizualnih podrobnostih, plošča pa me stehta in izmeri moje ravnotežje, da na koncu dobim svoj računalniški videz. Izberem tudi trenerja, si zastavim cilje in časovne okvirje ter mu zaupam, katere stvari bi rada izboljšala. Wii oziroma moj novi trener mi lahko sestavi kombinacijo vaj, ki mi bodo pomagale doseči cilj, in me vsakodnevno spremlja. Odlično za nekoga, ki potrebuje malce spodbude. Preizkusim celo kopico igric oziroma športov in se najbolj navdušim nad jogo.

Joga

Pri resnični jogi sem najbolj pogrešala to, da nikoli nisem zares vedela, ali stvari izvajam pravilno. In moram priznati, da me je Wii na tem področju najbolj navdušil. Postaviš se na ploščo in najprej opazuješ trenerja, ki ti korak za korakom predstavi posamezen položaj, pri naslednji ponovitvi pa mu slediš. Pri položaju bojevnika Wii na lestvici na primer prikazuje, kako spuščen moraš biti, da bo vaja najbolj učinkovita, in na osnovi pritiska označuje, v kateri fazi si. Pri položaju drevesa me opozori, da je moje težišče premaknjeno nekoliko v levo, in mi da koristne napotke, kako to popraviti. Začutim očitno razliko in zdaj izvajam vaje veliko bolj pravilno, poleg tega pa Wii ves čas prikazuje tudi pravilno dihanje.

Sklep nejevernice

Konec tedna sem sicer z veseljem zaključila z rolanjem – v naravi, seveda – moram pa priznati, da me je Wii navdušil veliko bolj, kot sem pričakovala. Zdaj razumem, zakaj toliko navdušencev vzklika: Wiiiiiiiiii! Stvarca je resnično lahko zabavna in obenem zadovolji osnovne potrebe po telesni dejavnosti, omogoči ti osebnega trenerja, spremljanje rezultatov, pa še dolgčas ti ne more postati, saj na trg vedno znova prihajajo sveže igrice. In, ja, petkovi večeri v krogu prijateljev bodo z Wii bolj aktivni, tekmovalni in polni smeha.

Tina Curk