Dominikanska republika več kot plaža kokosovih palm

12. 1. 2007

Naenkrat je sonce raztrgalo grozeče oblake in za megleno zaveso so se začeli kazati obrisi nečesa novega. Najprej se je v topli svetlobi okopala oddaljena čer, nato je sonce oplazilo tropski otoček, le hipec za tem pa se je odprl pogled na zeleni paradiž. S kokosovimi palmami okrašena obala je obljubljala brezhiben tropski raj. Toliko in tako bahavo raslih palm na kupu nisem videl še nikjer!

V trenutku je bila pozabljena naporna vožnja na gugajoči se barkači. Tujcem v Dominikanski republiki ni nikjer usojeno posedati v miru in tudi neugledni pomol ni bil izjema. »Guagua, motoconco? « so se navidez brezbrižno ponujali ponudniki lokalnega prevoza. Guagua imenujejo mini avtobuse in tovornjake, namenjene javnemu prevozu, motoconco pa taksiste z motorjem.

Polotok Samana je dokaj oddaljen od večjih mest in turističnih središč, kamor zahajajo agencijski gostje. Tod je začuda le nekaj zalivov zasedenih z manjšimi hoteli, tako da je mogoče vsak dan najti zajeten kos bele peščene obale s kokosovimi palmami in penečimi se valovi turkiznega morja. Nič čudnega, da se je Kolumbu prav tod otok Hispaniola tako priljubil. Bil je eno prvih Kolumbovih odkritij na poti v Novi svet. Ko je leta 1493 zaplul v zaliv Samana, je bil vzhičen od lepot novo odkrite dežele. »To so nebesa na zemlji, najlepše, kar sem kdaj videl na tem svetu! « je menda izjavil.

Prebivalci Dominikanske republike so veči­noma mulati – potomci nekdanjih kolonizatorjev in afriških sužnjev. Na bele domačine je težko naleteti, predstavljajo pa vrh premožne elite. Večina Dominikancev je rimokatolikov, vendar ima krščanstvo tod drugačen duh, še posebno verski obredi. V večjih mestih so bolj ali manj sicer podobni evropskim, na vasi pa je drugače: v cerkvah odmeva ubrano petje ob spremstvu kitar. Nedelja je poleg cerkvenega obreda tudi najlepša priložnost za srečanje s prijatelji in postavljanje v najlepši obleki.

Dnevi v Dominikanski republiki so, če odmislimo domino, bejzbol in petelinje boje, namenjeni predvsem glasbi in plesu. Ritem, ki daje pečat otoškemu življenju, se imenuje merengue. Ob glasbi bobnov, kitar in nekakšnega ‘ribežna’ oziroma guire se svet zavrti s pospešeno hitrostjo. Sliši se ga v vseh kotičkih dežele, razen – kakšna ironija – v turističnih naseljih. Že navsezgodaj začne odmevati po mestih in vaseh ter ne zamre do poznih nočnih ur. Domačini se mimogrede pozibavajo v bokih in seveda ni daleč trenutek, da spontano zaplešejo . .

Večina turistov biva v ograjenih hotelskih kompleksih all inclusive, ki so prava mesta v malem, saj so gostom poleg popolne oskrbe na voljo tudi banke, pošte, turistične agencije . . Nič čudnega, da jih večina naselja sploh ne zapusti. (Žal pa domačini od njih nimajo prav veliko. Dobički se veči­noma stekajo v žepe tujih vlagateljev. K sreči prinašajo vsaj zaposlitve . . ) Bela polt je vstopnica v katerokoli tovrstno naselje, pa čeprav se pred vhodom preteguje čuvaj z grozečo puško v rokah. Belca nihče ne sprašuje, ali je res gost hotela ali ga je le zamikalo udobje peščene plaže z udobnimi ležalniki.

Eden večjih turističnih kompleksov je Casa de Campo v bližini mesta La Romana. Med drugim obsega tri igrišča za

golf, igrišča za polo, jahalno šolo, nekaj kilometrov stran pa celo vasico, zgrajeno v starem mediteranskem stilu Altos de Chavon. Udobno nameščena nad slikovito rečno dolino naj bi postala prvovrstna turistična atrakcija in umetniška delavnica. Ob njenem odprtju pred skoraj dvema desetletjema sta v amfiteatru s pet tisoč sedeži nastopila celo Frank Sinatra in Carlos Santana.

Dominikanska republika je ena najcenejših držav v Karibskem morju. Toda za spoznavanje njenih čarov se je treba malo potruditi in zapustiti varno zavetje hotelskih zidov. Poleg naravnih lepot vključno s ponekod še ohranjenimi deževnim gozdom, slapovi in visokimi gorskimi vrhovi, med katerimi najvišji Pico Duarte celo prekaša naš Triglav (3075 metrov), je zanimivo obiskati nekaj mest. Še posebno prestolnico Santo Domingo. Ta je bila vse od nastanka najpomembnejše evropsko mesto novo odkritih dežel, saj so od tod vodile najpomembnejše odprave Špancev v notranjost ameriške celine. In tako se danes ponaša s prvo evropsko univerzo, utrdbo, katedralo, bolnico in samostanom na ameriških tleh. Del mesta z obnovljenimi zgradbami iz Kolumbovih časov se imenuje Zona Colonial in tu se zadržuje večina tujih obiskovalcev.

Santo Domingo pa ne navdušuje le z zapuščino Špancev in z megalomansko Kolumbovo grobnico, ki je od leta 1992 skoraj obvezna postaja turistov. Prevzame poulično življenje. V zgodnjih jutranjih urah, ko sonce še ne pripeka s polno močjo, najprej zabrenčijo motorji in zarohnijo tovornjaki, ki se v družbi tisočerih avtomobilov zapodijo po širokih mestnih avenijah. K zajtrku vabijo stojnice na kolesih, ki so videti, kot bi čez noč zrasle iz tal. To so prvi zanesljivi znanilci novega dne in ob njih se ustavi tudi marsikateri poslovnež s trdno zavezano kravato in pravkar zloščenimi čevlji.

V porajajoči se gneči, ki polni glasno odpirajoče se trgovine za vsakršen žep in okus, pomične restavracije počasi poniknejo, nadomestijo jih poulični prodajalci. Mestni živžav rahlo zamre šele ob opoldanski vročini. Toda pozno popoldne spet silovito izbruhne. Vsepovsod se živahno trguje do prvega mraka, ko pisano množico prevzamejo lastniki številnih lokalov. Večerna promenada Malecon leži tik ob obali in prav vsako noč vabi na prigrizek, postanek ob pijači ali vsaj romantičen sprehod.

Besedilo in foto Igor Fabjan