Katera od nas ni kot deklica sanjala o tem, da jo bo rešil princ na belem konju, s katerim bosta imela pravljično poroko in srečno živela do konca svojih dni?
Nekatere o tem sanjajo tudi v poznejših, zrelejših letih, ko bi jih družba že morala spraviti k pameti in prepričati, da Disneyjeve risanke nimajo veliko skupnega z resničnim življenjem. Zadnjič sva se s prijateljico peljali v Gradec na fotografiranje ekipe deklet, ki skupaj delajo v poročni industriji, in tema med vožnjo je kakopak nanesla prav na sklenitev zakona in vsega, kar pride po tem.
Vsaka je goreče zagovarjala svoje stališče, prijateljica za in jaz proti. Sama ceremonijam takšnih vrst nisem najbolj naklonjena iz več razlogov. Predvsem se mi razkošna poroka zdi ekonomsko prevelik zalogaj, da bi si jo kdaj sploh lahko privoščila, niti si ne bi želela denarja potrošiti za en sam dan, raje se odpravim na potovanje okoli sveta.
Prioritete pač. Kot drugo pa ne vidim smisla v tem, da tako imenovani najpomembnejši dan v svojem življenju preživim z vso bližnjo in daljno žlahto, ki je nisem videla že, odkar sem prerasla plišaste igrače. Če že, potem je to dan zame, za bodočega moža in tistih nekaj najbližjih ljudi, brez katerih si ne predstavljam vsakdanjega življenja.
In teh je res malo. In ne nazadnje, ker je v meni malo družbene upornice, ki kljubuje večini tradicionalnih slovenskih vrednot, med katere nedvomno spada razkošna (kmečka) poroka, se ji z lahkoto odpovem. Kar pa me drži najdlje od sklenitve zakona, je prepričanje, da je zaobljuba »do smrti« nekoliko preveč optimistična za današnji čas. Prijateljica je moje pravo nasprotje.
Z možem sta se po osmih letih zveze poročila in dan je bil prav tako pravljičen, kot sta si ga zamislila. Poročena sta dobra tri leta in pod njun zakon bi brez težav lahko zapisali #couplegoals. Moje vprašanje je bilo precej neposredno: zakaj se v tej družbi in tem času sploh poročiti? Če pozabimo na to, da je finančno za veliko parov to prvi skupni dolg, saj mora biti vse 'instagramabilno', sicer v čem ves smisel, potem ostane še zelo pomembno dejstvo – to, da sta dva človeka poročena. Za vedno. Vsaj tako bi moralo biti, mar ne?
Statistika pravi takole: leta 2016 je bilo sklenjenih 6.667 zakonskih zvez, razvezanih pa jih je bilo v tem letu 2.531. Leta 1965 je bilo porok kar 10.000 več, ločitev pa je SURS naštel 122. Število porok se torej manjša, medtem ko se število ločitev povečuje. Očitno so se naši starši imeli raje in so bili v zvezah bolj potrpežljivi.
Zanimiv je tudi podatek, da je povprečno trajanje zakonske zveze do razveze 13,9 leta, 33 zakonskih zvez pa se je v letu 2016 razvezalo že v prvem letu zakona. Vsi ti podatki mi ne dajejo prav velikega upanja, da bi bil zakon lahko uspešen, predvsem pa pod vprašanje postavi zaobljubo, ki naj bi par držala skupaj v dobrem in slabem, v bolezni in zdravju, v vsej sreči in tegobah, ki jih prinaša življenje, do konca njunih dni. Sprašujem se, kako lahko nekomu obljubiš nekaj tako velikega, potem pa zaobljubo prelomiš, bodisi ob najmanjših nestrinjanjih bodisi zaradi življenjsko pomembnih razpotij.
Ali ni prav v tem pomen zaobljube in razlog, da se par sploh poroči? Da ima tudi v teh težkih situacijah in preizkušnjah podporo in ljubezen? Namreč, življenje nikoli niso samo rože, mavrice in samorogi, česar se menda vsi prav dobro zavedamo, ali ne? Razumem, da se ljudje spreminjamo, razumem tudi, da so življenjske situacije lahko resnično težke in prevprašujejo posameznikova moralna, etična in osebna načela. Toda v tem je ves trik!
Prijateljica mi je tako v pogovoru nekje sredi avstrijske magistrale zaupala, da sta se z možem o vseh teh vprašanjih pogovorila, preden sta skočila v zakon. Kar se mi zdi edino prav. Ste pripravljeni stati ob strani osebi, ki je zagrešila umor? Ali, bog ne daj, neozdravljivo zboli? Ste se pogovorili o vseh življenjsko pomembnih vprašanjih, kot je: ali sploh, kdaj in koliko otrok bi si želela? Med nešteto zgodbami o ločitvi sem namreč ujela tudi to, da se je par šele dve leti po poroki resnično poglobil in pogovoril o želji po otrocih, pri čemer sta ugotovila, da se njuna pričakovanja razlikujejo in se po hitrem postopku ločila, ter pozabila, da sta si obljubila zvestobo tudi v slabem.
Kje so potem te meje, če sploh so? Si jih ljudje pred poroko sploh postavijo, v smislu: s partnerjem bom, dokler bo zdrav, zvest in uspešen. Ali dokler bo bogat, če sem lahko malo cinična. Če ljubezen ni tako močna, da lahko preživi vsak potres, kaj potres, vesoljni potop, čemu potem ves ta rompompom?
Hiter pregled člankov na spletu, ki so napisani s pomočjo tega ali onega psihologa, terapevta ali drugega strokovnjaka za odnose, mi je dal približno sliko o tem, kakšni so razlogi za razvezo. Daleč na prvem mestu je nezvestoba, sledijo finančne težave, pomanjkanje komunikacije in intimnih odnosov, vprašanje religije, vloga družine, nerealna pričakovanja, različni cilji, nepripravljenost na zakon in na žalost tudi zlorabe. Kakorkoli utopično se to sliši, verjamem, da je mogoče večino teh preprečiti, preden dahnejo usodni da.
Če se pri kateremkoli od teh vprašanj partnerja ne ujameta oziroma se ne strinjata, obstaja velika možnost, da ne bosta živela srečno do konca svojih dni. Pravljični dan lahko torej prihranita za koga drugega. Zgornji razlogi so dobro vodilo o uspešnosti zakonske zveze in dobrodošel spisek vprašanj, na katera je pametno imeti odgovore, preden se organizator porok znajde na seznamu hitrih klicev. Mislim pa, da težava ni v tem, da večina bodočih zakoncev ne pozna partnerja ali se z njim ne strinja v vseh teh temah, temveč nekje povsem drugod.
Če za vzor vzamem generacijo naših staršev ali starih staršev, ki so se na veliko poročali in zelo redko ločevali, lahko tako na oko ocenim, da so pač imeli nekoliko bolj trdo kožo. In bili so mož beseda. Čeprav verjamem, da prav tako nezvesti, nepopolni in nasploh krvavi pod kožo. Zdi se, da so včasih znali marsikaj pretrpeti za to, da so ostali skupaj, medtem ko se ljudje danes razhajajo kot po tekočem traku. Naj dvigne roko tisti, ki še ni videl svojih staršev v ringu prepira. Ti so sestavni del razmerja in niso nujno razlog za preplah.
Vsaj pri nas je bilo tako. Starša sta poročena že skoraj 40 let in vmes je vsake toliko počilo. Včasih zaradi banalnosti, včasih tudi zaradi česa bolj zaskrbljujočega, tiha maša pa nikoli ni trajala dlje kot dva tedna. V vsem tem času sta bila večkrat na preizkušnji in prav tako trdnost njune zveze, o ločitvi pa kljub vsemu nikoli nista razmišljala ali vsaj ne na glas priznala. Do nedavnega. Razumela sem mamine razloge, jo celo podpirala, ko mi je tožila po telefonu, kljub vsemu pa se mi je ločitev po 39 letih skupnega življenja in ob treh odraslih otrocih zdela nesmiselna.
Če sta prejadrala že čez vse čeri, bosta menda preživela še ta vihar. Toliko zaupanja vanju sem imela, čeprav ga v tistem hipu sama nista. Ker ni šlo samo za še en prepir, temveč za celotno življenje odrekanj in obžalovanj ter na drugi strani očitkov. Kar veliko breme, ki so ga njuni temelji k sreči zdržali. Ob tem pomislim, ali morda res ni bolje ostati za vedno samski, kot mi je predlagala in mi v tem pogovoru zavidala tudi mama. Čeprav trenutno to nisem več, a to je že zgodba za katero drugo rubriko. Koliko kompromisov, koliko prepirov, koliko skrbi, razočaranj, odrekanj ali očitkov šteje eno razmerje?
In koliko jih samsko življenje? Koliko smeha, koliko nepozabnih trenutkov, koliko solz sreče, objemov, poljubov, rojstev in skupnih dogodivščin bo prineslo življenje v dvoje? In koliko samsko? Gotovo je na tehtnici kaj več od ljubezni, in ne glede na to, iz katerih razlogov se ljudje poročajo danes in iz katerih so se pred 50 leti, v tem dejanju ohranjajo upanje za vse druge, da brezpogojna ljubezen ostaja. Taka, zaradi katere bi partnerju pomagala prikriti umor, kot mi je priznala prijateljica. Ko jo najdem, vas povabim na ohcet.
Štiri ženske, štiri povsem različne izkušnje o zakonski zvezi
Ana, 36 let, v zunajzakonski zvezi
Moja starša sta se ločila, ko sem imela devet let. Odraščala sem večinoma v ženski družbi mame in babice. Kar je verjetno vplivalo tudi na mojo percepcijo družine, saj ta ni nikoli bila konvencionalna. Po karakterju sem zelo samostojna in nočem biti odvisna od nikogar. Poroka se tako nikoli ni znašla na moji 'to-do listi'. S partnerjem sva skupaj že 18 let, skupaj sva dobesedno odraščala in nikoli nisva čutila potrebe po poroki. Na začetku sva bila seveda premlada, zdaj pa sva skupaj že toliko let, da ne vidim smisla v tem, da bi kaj spreminjala. Pri mladih vidim, da pogosto nepremišljeno skačejo v zakon.
Od vedno tudi zavračam večino, kar narekujejo navade in običaji, sploh če danes nimajo več smisla in jih nekako ne čutim kot svoje. V to zgodbo spada tudi poroka – kot dogodek, ki je v Sloveniji še močno tradicionalen. Ker sem vseeno tudi sanjač, sem se v poročni fotografiji zelo našla. Uživam v pravljicah in to poročni dan tudi je. Poskušam najti v vsaki poroki lepoto, estetiko, ki mi je všeč.
Morda večina potrebuje potrditev v obliki zaobljube pred zakonom, jaz tega ne potrebujem. Vsak dan se borim za svojo zvezo, in dokler bova imela iste želje in cilje ter bova želela skupaj prehoditi to pot, se bom borila dalje. Mislim pa, da nihče ne more obljubiti večne ljubezni, saj so edina stalnica v življenju spremembe.
Zoi, 60 let, ločena
Poročila sem se v začetku osemdesetih, ločila pa po devetih letih zakona. V tistem obdobju in v kraju, kjer sem živela, je bilo zunajzakonsko življenje obsojano. Pari, ki so živeli skupaj brez poroke, so se težko vključili v družbo, ne da bi jih ta obsojala. Tako je padla odločitev, da se poročiva. Na vsak način sem zvezo jemala kot doživljenjsko, odločila sem se roditi dva otroka kljub temu, da sem kmalu ugotovila, da bo zakon težaven.
Sprejela sem dejstvo, da pač ne bom tako srečna, kot sem si predstavljala. Potem je on začel piti, jaz pa sem se morala odločiti, ali bom reševala njega ali se bom posvetila otrokoma in njuni prihodnosti. Izbrala sem drugo možnost in se ločila. Zadnja leta zakona so me psihično skoraj uničila, samo iz ljubezni do otrok sem črpala moč, da sem lahko preživela grdo ločitev. Zame življenje v dvoje – s poroko ali brez – še vedno pomeni doživljenjsko zvezo.
Za skupno življenje so potrebni ljubezen, razumevanje in predanost drug drugemu. S poroko ali brez, v dobrem in slabem. Mišljeno pa je, da pod pogojem, da slabo izhaja iz zunanjih dejavnikov, in ne iz osebnosti, obnašanja ali čustev enega od partnerjev. Ne morem si zamisliti zveze, kjer je eden žrtev, drugi pa krvnik. Poroka je tudi danes obred, ki javno poveže dva človeka.
Zame ta obred danes pomeni predvsem ureditev premoženjskih zadev, predvsem pa poenostavljen postopek za priznanje otrok in njihov položaj v družbi. Za skupno življenje pa so še vedno potrebni samo ljubezen, spoštovanje in pošten odnos.
Sandra, 36 let, poročena
Nikoli nisem bila ena od tistih žensk, ki že od malega sanja o poročni obleki, ima natanko razdelan svoj poročni dan, pozna število svojih otrok in ima zanje že izbrana imena. Otroški jaz je sanjal o čudoviti karieri, lastnem stanovanju, poslovnih potovanjih, popolni neodvisnosti od kogarkoli …
A otroci zrastemo, zgodi se življenje in potem pride tudi nekdo, ki ti prekriža vse te načrte. In začneš si predstavljati, kako zjutraj skupaj pijeta kavico, opremljata stanovanje in ponoči vlečeta odejo vsak na svojo stran. Skratka, skupno življenje. Morda tudi do konca dni. No, definitivno vsaj do konca mojih dni.
Veliko se pogovarjava in ne nazadnje je beseda nanesla tudi na poroko. Izkazalo se je, da ima moj partner, danes mož, načrt za vse: poroka bo velika, povabili bomo vse, poročil naju bo duhovnik, imela bova najboljši žur. Moj plan? Rada bi bila (še) mlada nevesta, tako da bi se rada poročila, preden dopolnim 30 let (nisem se!).
In morda še to: če se poročim, se ne ločim! Pod nobenim pogojem. Nikoli ne bom podpisala ločitve. Seveda sem v odgovor dobila samo smeh in na koncu: v redu, zmenjeno.
Morda nekoliko ideološko. Statistika mi vsekakor ne govori v korist. A četudi nisem nikoli sanjala o poroki, mi zakon in zakonska skupnost veliko pomenita. Starša sta me vzgajala v duhu vztrajanja in borbe za boljši vsakdan. Isto filozofijo imam tudi za boljši zakon. Danes se mi zdi, da vse prehitro obupamo.
Jemljemo stvari za samoumevne. Mislimo, da dober zakon obstaja sam od sebe. Še rože je treba zalivati vsak dan, kako potem ni treba skrbeti za dober odnos s partnerjem? Komunikacija, pogovor o vsem, enaki cilji in predstave, to se mi zdi zelo bistveno v vsakem partnerskem odnosu. Večina se sploh ne zaveda, da so v odnosu, ki dolgoročno morda ne vodi nikamor. Recimo, morda si eden od vaju močno želi otrok, drugi pa jih sploh ne želi imeti.
Enemu je bolj pomembna kariera, drugemu družina in dom. Veliko takih vprašanj nam je bilo postavljenih tudi v šoli za zakon, ki je del priprav na zakon, če se par odloči za cerkveno poroko. Nekoliko žalostno je, da je to le v domeni cerkve, takšnih vprašanj ti ne zastavi noben psiholog, družinski pedagog ali podobno, ko pa bi vendarle moral vsak par imeti to možnost. Verjetno me je naboj šokiralo vprašanje, kaj bi storili, če bi se utapljala vaš partner in otrok in bi imeli možnost rešiti le enega od njiju, koga bi rešili?
Vsi smo se seveda odločili za otroka. Ni napačnega odgovora, a vendar naj bi se po verskih načelih vedno odločili za partnerja, kar kaže, kako pomemben je partnerski odnos, saj je ta osnova za vse, kar s partnerjem zgradita skupaj v prihodnje. In, če že ne prej, se par vsaj takrat začne pogovarjati o teh rečeh. Zgodilo se je, da so se pari po teh pripravah tudi razšli. A taki primeri so res redki. Večina jih je še bolj povezanih, poroka dobi še nekoliko globlji pomen, ne gre le za ceremonijo, čudovito poročno obleko in dekoracijo in hrano in žur … par se resnično osredotoči drug na drugega, poglobi odnos, razmišlja o tem, kaj bosta sploh naredila, kaj dejansko pomeni vstopiti v zakonski stan in kako močna sta skupaj.
Kar je sploh pomembno pozneje, v življenju. Saj ... ko je dobro, je odlično, a ko se začnejo dogajati slabe stvari, je lahko hitro še veliko slabše. Takrat je treba še bolj verjeti v odnos, držati skupaj in biti opora drug drugemu, ne pa kloniti in pobegniti pred prvo težavo. Veliko ljudi je ciničnih glede poroke, češ, saj je samo papir in dober partnerski odnos obstane tudi brez njega.
Menim, da se taki ne bi smeli poročiti, saj če je poroka samo papir, jim bo tudi ločitev le papir. Kakor zlahka podpišejo prvega, bodo še lažje podpisali drugega. Zakonska zveza ni le podpis na papirju. Zakonska zveza je trdo delo, za katero se je treba truditi vsak dan. Mislim, da s takim pristopom tudi nam, realnim romantikom, ne bo hudega, ločitveni statistiki navkljub. Tako da vsem, ki sprašujejo »In, ali je po poroki kaj drugače?« lahko le odgovorim: »Nič ni drugače. In vse je drugače.«
Mojca, 35 let, poročena
Spomnim se začudenja, ko sem kolegici povedala zgodbo, kako sem spoznala svojega moža. Ja, kar fascinantno. Po 10 letih, ko se nisva videla in sva bila povsem v svojih krogih, se je ujel na moj radar. Ob tem sem pomislila, da če bi bila najina zgodba še bolj nenavadna, da konec koncev to ne pomeni nič.
Zaljubljenost prej ali slej mine. Lahko hitro, najpozneje pa po treh letih. Potem je ljubezen predvsem odločitev. In delo. Za nama je že kar nekaj let. In zdi se mi, da je bistvo zakona tudi v tem, da je tako trden. Tako si ne moreš ob prvem prepiru kar premisliti in iti stran. Ali ob vsaki krizi. Krize so neizogibne.
Pri naju je bila največja kriza ob rojstvu prvega otroka. Ta naj bi bil nekaj, kar naju bo zbližalo, vendar naju ni. Bilo je hudo, a nekako je minilo. In zdaj, po toliko letih, se mi zdi, da je zveza boljša. Hitreje se zmeniva, manj se prepirava. Težko bi rekla, da sem ves čas srečna. Sicer pa – velikokrat sem. Hvaležna sem za vse vzpone in padce, saj sva v njih oba.
Napisala: Katja Kozlevčar
Fotografije: Unsplash.com/Joshua Rodriguez
Preberite še: TO je modni dodatek, ki je z Instagrama izrinil slamnate torbice
Priporočamo tudi: Meghan Markle ima nov najljubši lak za nohte (v veliko bolj zabavnem odtenku!)
