Čeprav že imajo otroke, jih ženske pogosto želijo še več. Kaj je last baby blues in zakaj se ni vedno lahko pomiriti s tem, da je naš najmlajši otrok naš zadnji?
Otrok postara dvajset let staro žensko, ohrani tridesetletno in pomladi štiridesetletnico, je bila misel nekega francoskega modreca, katerega ime se je izgubilo v meglici časa. V času, ko jo je izrekel, so francoske ženske, tako kot vse druge ženske po svetu, zanosile povsem brez načrta, in sicer od konca pubertete in skoraj do globoke menopavze. Prav nič se niso obremenjevale s tem, koliko premalo ali preveč let so imele v tistem trenutku. Biologiji navkljub je rojevanje pri štiridesetih s tem izrekom prejelo celo pohvalo: predstavljeno je bilo kot naravno 'zdravilo' za mladostnejši videz.
Dvajseto stoletje je ženskam prineslo uveljavitev v družbi in celodnevne službe. V petdesetih letih so prišle kontracepcijske tabletke, deset let za tem se je rodila seksualna revolucija ... in ženska emancipacija je postala neustavljiva. Ta je postala tudi sinonim za vse poznejše rojevanje otrok v vse manjšem številu.
»Že zelo dolgo se počutim pripravljeno na materinstvo, čeprav zaradi tega pogosto delujem malo čudna,« pravi 31-letna novinarka Sonja. »Ker sem mestno dekle z visoko izobrazbo, bi verjetno, po mnenju marsikoga, morala predvsem skrbeti za svojo kariero, vsaj še pet let ... Toda jaz sem na lastni koži občutila 'čare' poznega materinstva. Moja starša sta imela oba več kot 40 let, ko sem se rodila. Precejšen del otroštva in največji del mladosti sem preživela v bolnišničnih čakalnicah in pri 26 letih ostala brez obeh staršev. Take življenjske izkušnje ne bi privoščila svojemu otroku.«
Na kratko, Sonja je preživela že štiri poskuse umetne oploditve. S terapijo je začela pri 27 letih, v tem času je posvojila čudovito deklico, vendar kljub temu še vedno z zavistjo gleda mame z vozički. In ne bo odnehala. A če ji ne bo uspelo zanositi, bi Sonja lahko čez nekaj let začela trpeti za tako imenovanim baby blues sindromom, motnjo, ki so jo zahodnjaški psihoterapevti šele nedavno prvič omenili.
Govorimo o nekakšnih simptomih depresije zaradi kakršnekoli nezmožnosti spočetja oziroma rojstva otroka (večinoma gre za ovire na fizični ravni, lahko pa tudi za psihološke, finančne in druge ovire), ki običajno prizadenejo zrelejše ženske, tiste, bližje koncu njihovega rodnega obdobja.
Uveljavilo se je mnenje, da prva mladost mine okoli 35. leta starosti. Izobraževanje naj bi bilo v tej fazi že zaključeno, kariera dobiva že bolj trdne temelje, temu najpogosteje sledi 'ugnezdenje' – ustalimo se s partnerjem ter začnemo pripravljati dom za svoje potomce.
Ob tem danes skorajda ne občutimo nikakršne prisile, če ne štejemo demografskih in družinskih vprašanj, kontracepcija pa je naš nagon za razmnoževanje spremenila v racionalen, nadzorovan in načrtovan projekt. Obenem znanstveni podatki kažejo, da imamo za zanositev vse več časa, saj medicina napreduje. In medtem se povečuje tudi število zvezdnic, ki so navadnim smrtnicam vzor in ki ponosno razkazujejo sebe s svojimi komaj rojenimi potomci, stare pa so 41, 43, 45 ali celo več let.
Ko se ponosno fotografirajo s svojimi dojenčki, so videti, kot da so šele v nekakšnih nedoločenih tridesetih, in med drugim jim je ime Halle Berry, Salma Hayek, Marcia Cross. Zdi se, da zanosijo in rodijo spontano in naravno ter da so ob tem polne energije, spočite in srečne, s tem pa vplivajo na dojemanje materinstva žensk po vsem svetu.
A na tej točki lahko pride do težav. Plodnost je torej postala 'spremenljivka', ki jo je s kontracepcijo mogoče nadzorovati ... A kaj če telo potem, ko želimo zanositi, zataji in se ne odzove pozitivno in preprosto? Ženska podzavest, ki je tisočletja preživela v pričakovanju nosečnosti, začne takrat nekje globoko izpod razuma kljuvati, najedati in razjedati svojo lastnico.
Kaj točno se zgodi?
Nekatere ženske zanosijo takoj, ko se za to odločijo, nekaterim pa ne uspe in ne uspe, čeprav so že zdavnaj opustile kontracepcijo in se imajo za stoodstotno pripravljene. Zanositev včasih zahteva veliko več časa, volje, truda in moči, kot trdijo mame iz revij v svojih intervjujih, in v takih primerih lahko biološka starost nenadoma z vso težo pade na žensko.
Halle Berry, dolgoletni sladkorni bolnici, stari 40 let, verjetno ni bilo lahko zanositi in preživeti nosečnosti. Ginekologi trdijo, da sta zanositev in rojstvo v štiridesetih precej tvegana; znanstveno dokazano najugodnejša starost za zanositev se skozi čas ni spremenila, optimalna leta so še vedno med dvajsetim in tridesetim, čeprav je družbeni kontekst ali življenjski slog mestnega prebivalstva starševstvo prestavil na poznejša leta. Pozno materinstvo seveda ni nemogoče, vendar ni preprost in spontan pojav, kot ga prikazujejo medijske slike.
Psihologi in psihoterapevti se strinjajo, da se pri ženskah v štiridesetih sindrom last baby bluesa pojavlja pogosteje.
Ta občutek se stopnjuje, ko biološka ura ženski že zelo glasno tiktaka in se vklopi še alarm. Časa, v katerem bi lahko postale mame in se kot take opredelile tudi v družbi, ki ima prav tako določena pričakovanja glede materinstva, skoraj ni več in – nastane panika. Strah, da ne bodo nikoli zanosile in imele otroka, narašča ter se po novem in novem razočaranju spreminja v obliko depresije. (Ob tem je običajno na preizkušnji še njihov odnos s partnerjem, sploh če je bil njun najpomembnejši skupni cilj, da postaneta starša.)
LBB pa ni le nočna mora žensk, ki niso še nikoli rodile. Za njim trpijo tudi tako imenovane matere po poklicu, ki preprosto tako ljubijo otroke, natančneje dojenčke, da si želijo biti noseče spet in spet, čim večkrat v življenju. Če jim osebni (zdravstveni, finančni, partnerski ...) položaj po na primer treh otrocih ne dopušča, da bi imele še četrtega, občutijo razočaranje, žalost, ki se lahko poglobi in stopnjuje do globoke otožnosti.
»Ko je moj tretji sin vstopil v prvi razred osnovne šole, me je zajela nekakšna neopredeljiva panika. Nisem vedela, kaj bi s svojimi občutji, zaupala sem jih prijateljici, ki pa mi je rekla, da me verjetno grabi last baby blues. Ker sem prvič slišala ta izraz, je nisem vzela resno, dokler se nisem zalotila, da ob vsakem prostem trenutku odpiram albume s fotografijami sinov, ko so bili še dojenčki.
Spominjala sem se njihovega joka, vonja kože, tistih posebnih občutij, ki jih ima mama ob dojenčku ... in nisem si znala predstavljati, da tega ne bom nikoli več doživela, da ne bom za nikogar več tako skrbela, da me nihče ne bo tako zelo potreboval. Poleg tega so na dan spet privrela čustva, ki sem jih čutila že prej, razočaranje, da ne bom nikoli imela hčerko. To me je potisnilo čez rob, tako daleč, da sem razmišljala o četrtem otroku, vendar sem pri partnerju naletela na gluha ušesa.
Zdaj, ko nisem več v tistem 'transu', ga razumem, vem, da sem bila nerazsodna, kot mi je zatrjeval. Pogojev za še enega otroka nimava niti v praktičnem niti kateremkoli drugem smislu, a jaz sem pod vplivom silovitih čustev hotela verjeti nasprotno,« nam je povedala Anja, stara 39 let.
Britanski psiholog Cliff Arnall se je posvetil prav LBB-ju pri ženskah, ki so že matere. »Psihologija še vedno ni raziskala depresije, povezane z odraščanjem otrok,« pravi. »Na splošno menimo, da zrelo starševstvo stremi k čimprejšnji osamosvojitvi otrok, pa vendar marsikomu daje občutek samospoštovanja prav to, da jih nekdo potrebuje. Starševstvo v zgodnji fazi je takšno, otrok je povsem odvisen od nas, kar je tako močan občutek, da začne marsikatera mama trpeti, ko se otrok osamosvaja. Starševstvo je zanje 'najboljša služba', ki so je kdaj opravljale, z njim se popolnoma identificirajo.
Številne matere, ki imajo danes več otrok, kot je povprečje v družbi, v kateri živijo, si na ta način verjetno 'kupujejo' samospoštovanje. S tem ko imajo glavno vlogo v življenju svojega otroka, se počutijo nekaj vredne, koristne, pomembne. Zato jim je težko sprejeti, da je njihov najmlajši otrok zadnji.«
Verjetno gre pri teh ženskah že v osnovi za slabšo samopodobo, morda celo čustveno nezrelost, pri nekaterih je morda partnerski odnos tisti, ki jih čustveno ne izpolnjuje, zato so praznino zapolnjevale z otrokovo naklonjenostjo ... a dejstvo je, da gre za stisko, ki ne sme ostati neopažena, saj se ženska le, če jo ozavesti, izogne njenemu poglobljenju.
Pravijo, da je LBB morda le odsev oblasti družbe nad življenjem ženske – dolgih tisočletij, ko je bila ženska neplodnost najhujša družbena stigmatizacija, kot tudi stranski proizvod novejše definicije superženske, ki si lahko privošči vse čudeže emancipacije, vendar le če je hkrati sposobna vzporedno živeti življenje tradicionalne ženske.
Ni povezan s hormonskimi dogajanji v ženskem telesu in lahko se izkaže celo, da je le prehodne narave, vezan na čas negotovosti, v katerem živimo. Morda je edino, kar ženskam daje občutek gotovosti, vloga matere – te jim (razen biološke ure in drugih hormonskih neugodnosti) ne more nihče vzeti.
Prevedla in priredila: Nina Pretnar
