Iskren zapis naše novinarke: Klikni me za (seksi) zmenek!

Že nekaj dni se kljub svojemu poročenemu statusu ukvarjam s spletnimi zmenkarijami in flirtam z neznanci, ki so mi na prvi pogled simpatični. Vse v službene namene, da se razumemo.

Lifestyle, 12. 7. 2016

flirtanje

Nikoli, ampak res nikoli nisem razmišljala, da bi si fanta/moža/ljubimca našla na spletu, to je zame ... saj niti ne najdem izraza. Ne mislim nič slabega ali grdega, ampak sem še iz časov, ko si fanta ali moškega pač moral videti v živo in pustiti, da so feromoni naredili svoje, če si si želel nadaljevati. Pravzaprav se mi to dandanašnji niti ne zdi tako slab način spoznavanja potencialnih kandidatov, ampak, roko na srce, razočarana sem nad ponudbo. Kje so res dobri tipi??

Morda sem izbrala napačno platformo, ampak, kot sem lahko videla, je Tinder med najbolj popularnimi, kar zadeva zmenkarije, pa še vedno ne dosega mojih standardov, čeprav, priznam, je tam izbira vseeno najboljša. Samo povem, da je Tinder prisoten že od leta 2012 in da gredo številke, ki ga opisujejo, v nebo: ima približno 50 milijonov uporabnikov, od tega jih ga petina uporablja vsak dan, platformo pa si je naložilo kar 100 milijonov ljudi; vsak dan si je všeč 26 milijonov ljudi. Uporablja ga 54 odstotkov samskih, trije odstotki ločenih in 12 odstotkov tako ali drugače vezanih, najbolj številčni uporabniki so stari med 25 in 34 let (45 odstotkov), sledijo jim mlajši, stari med 16 in 24 let (38 odstotkov). Je najbolj priljubljena spletna zmenkovalnica na svetu, sledita ji OkCupid in Bumble. 20 odstotkov uporabnikov išče zmenek, 27 jih išče resnega partnerja, 53 pa naj bi iskalo le prijatelja. Skratka, impresivno! Človek dobi občutek, da stvar res dela, še več, da lahko res spozna ljubezen svojega življenja. Vsaj tako nekako bi razmišljala, če bi bila mlajša. Pa nisem, kaj hočemo, kar pa me ni niti malo ustavilo, da si ne bi dala duška.

Nekako sem s pomočjo Facebooka ustvarila svoj profil na Tinderju in ...

... kot ugotavljam, sem prisotna s fotografijo in pravim imenom, tako da me vsak lahko prepozna. Tolaži me dejstvo, da je takšnih 99 odstotkov moških, ki mi jih Tinder ponuja – nihče se ne skriva, prav nasprotno, in to mi je strašansko všeč. A kaj mi bo tip, ki ima namesto svoje profilke objavljen motor ali surf? Ne rečem, da mi to ne pove dovolj, ampak veliko raje bi ga videla v obraz. In v telo, če sem iskrena. Veliko jih pod svojo profilko napiše kaj o sebi in vsi poskušajo biti duhoviti, nekaterim to celo zares uspe, drugi žal zgrešijo namen.

In zdaj pride na vrsto tisto, kje so dobri tipi. Skoraj vse moške, ki sem jih videla, bi lahko uvrstila v nekaj skupin: obritoglavci ali plešasti z upanjem v očeh, mišičnjaki, takšni, ki so nekaj med metalcem in 'popirsanim' modelom s kozjo bradico in tatuji, športniki, frajerji s sončnimi očali, samovšečneži in celo znanci.

Morda se sliši veliko, ampak dejansko sem med stotinami  videnimi kliknila le štiri moške, jim poslala srček, in ker sem tovrstni analfabet, zdaj čakam, kaj se bo zgodilo, medtem ko se hahljam sama sebi. Ne morem se znebiti občutka, da sem na trgu, počutim se rahlo neprijetno in hkrati radovedno.

Ni minilo dolgo, ko se javi David. Francoz. Na njegovi profilki se vidi le kup kovinskih obraznih mask, zato najprej sploh ne vem, kakšen je, ampak se odzovem na pozdrav. Takoj me 'napade', zakaj nič ne povem o sebi, očitno sem slabo izdelala svoj profil. Pa mu povem, koliko sem stara, in pove, da je to edino, kar ve, saj sem to napisala. Njega bolj zanimajo moji hobiji. Naštejem, kaj rada počnem, in se počutim, kot bi fantu, ki ga ne poznam, pisala v spominsko knjigo. Povem, da sem poročena, rada hodim ven, rada kaj dobrega pojem in popijem, gledam filme in podobno.

Ogorčeno mi odpiše, da torej iščem prijatelja, čeprav sam sploh ne pove, kaj išče.

Začnem se zabavati in napišem, da iščem občasnega ljubimca, na kar takoj trzne. Hecno, ne? V sekundi mi natipka, da on išče vse mogoče in da je odprt za vse, kar prevedem, da bi seveda tudi on rad seksal z nekom. Najdem njegovo pravo slikico in bruhnem v smeh. Estetsko gledano je material za sošolca, o katerem veš, da si mu že ves čas všeč, vendar ni niti malo tvoj tip, zato mu na maturancu iz milosti podariš poljub, na katerega je ves čas čakal, in stvar utone v pozabo. Moj Francoz zelo vztraja pri zmenku, vendar se vmes za nekaj časa vrne v Francijo in se lahko vidiva šele, ko pride nazaj. Ne komentiram, samo rečem, naj se ima fino.

No, takšna je bila moja prva izkušnja, iz katere seveda ne bo nič, niti prijateljske pijače, pa če je tip stokrat šarmantni Francoz, hvala lepa. Kot sem rekla, v spletnih zmenkarijah ne vidim prav nič slabega in zelo razumem, zakaj so danes tako priljubljene, sploh med mladimi, ki nimajo časa za nič, kaj šele za to, da bi se trudili z iskanjem sorodne duše in ničkolikokrat poskušali zaman. Ampak zase, zase si tega ne predstavljam.

Slika brez tona ni zame oziroma me težko očara do te mere, da bi človeka takoj hotela spoznati v živo, razen če je David Beckham (kar naprej ga omenjam, verjetno me imate že polno glavo, se vnaprej oproščam). Ta kvantni preskok z moškega v živo na moškega na netu mi nikakor ne uspeva. Kako naj se zmenim z njim, če ne vem, kako diši, pa sploh ne govorim o parfumu? Če ne vem, kakšen smisel za humor ima, kako nese hrano v usta in ali se rad umiva? Profilka tega pač ne pove, tam se poskrbi zgolj za prvi vtis. Tisto, kar najbolj pogrešam, pa je živost, osebna vpletenost, tveganje, da boš prizadet. Ko smo se mi šli zmenkarije, smo bolj ali manj nosili srce na dlani, nekateri so tvegali več, drugi manj, ampak vedno si bil vpleten do konca.

Razumete, vse si je bilo treba povedati v obraz, nihče se ni mogel skriti za olepšanim profilom in s tipkanjem sporočil. Če ti nekdo ni bil všeč, si mu to moral povedati naravnost in mu v vsej nesreči zraven še streti srce. Če si bil zaljubljen, nisi pošiljal srčkov in všečkov, ampak si se izpovedal nekje v temi, skrit pred drugimi pogledi, morda si narisal grafit ali napisal pismo.

In ko si imel strto srce, ti ni bilo zgolj nekoliko neprijetno ob misli, da nekomu nisi tako zelo všeč, kot je on tebi, ampak so tekle krokodilje solze in prijateljice so imele polne roke dela s tolaženjem. In zato je bilo vse bolj zares. Ampak, to pa moram povedati, težje si našel fanta samo za zabavo, kar Tinder resnično omogoča.

Pa poznam tudi ljudi, ki so se našli prek neta, res našli, ne samo za nekaj strastnih noči, temveč za vse življenje. Tudi oni so slej ko prej nosili srce na dlani, če so imeli srečo, da so lahko svojo simpatijo videvali v živo. Na koncu pravzaprav med prvimi in drugimi ni razlik, le način je drugačen. In moj spada nekam daleč v čas, ko so se fantje še morali predstaviti mojemu očetu, če so hoteli z mano le govoriti po telefonu. Čas, ko so mi moški nosili rože in mi pisali pesmi, me vabili na večerje in potem smo izginili v noč, ne da bi vedeli, kje bomo končali. Zelo sem ponosna na dejstvo, da me je moj mož osvajal dve leti in se postavljal na trepalnice, da bi ga resno vzela, ne da bi mi poslal en sam sms. Eh, zapletam. 

Na koncu se ljudje vedno najdemo, če se hočemo, in, kar je še bolj smešno, dobimo točno tisto, kar smo iskali.

Telefon mi piska kot nor. Za sekundo mi pokaže modre srčke in potem ti izginejo. Imam kup neprebranih sporočilc, ki mi bodo napihnila ego. Malce se bom še pozabavala, potem pa izbrišem profil in se vrnem v kameno dobo, ne da bi se obremenjevala, kako dobro sem videti na profilki za tisoče ljudi, ki jih niti ne poznam.

Katja Golob

Preberite še: Iskren zapis naše novinarke: Tisti dnevi (v mesecu)

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri