Elle Slovenija

Platonska afera na delovnem mestu (iskren zapis naše novinarke)

Kavica tu, sms tam, nasmešek vsak dan samo zame ... Vse je bilo videti tako nedolžno, saj smo vendar v službi in resno delamo, a nezvestoba je potrkala na vrata. 

Afera na delovnem mestu

In jaz sem jih na široko odprla ...

V mladih letih se mi stvari sploh niso zdele problematične, čeprav sem v sebi slutila, da to, kar počnem s sodelavcem, mojemu takratnemu fantu najbrž ne bi bilo niti malo všeč. A hoja po robu me je vznemirjala, slabo vest sem prešpricala, lahko bi preprosto rekla, da sem se prepustila trenutku. Povrhu pa sem bila globoko prepričana, da ne gre za nezvestobo, saj med nama – recimo mu kolega B – ni bilo nič fizičnega, vsaj na začetku ne. Kje pa, samo sodelavec je!

Ko sem ga spoznala, me je naredil živčno. Nepopisno. Zdel se mi je preveč domišljav in brez stika z realnostjo, sanjač, nekdo, ki se še vedno vsaj z mezinčkom dotika materinega krila. Nedonošen. Sebičen. Čeprav, sem si morala priznati, bister in zanimiv, kar mi je bilo vseeno v olajšanje in zadovoljstvo. Sem omenila, da je bil mlajši? In zelo čeden? Kakorkoli, s kolegom B sva postala sodelavca in s tem je kolega B postal del mojega vsakdana. Še fantu sem ga omenila in mu potožila, da se moram ukvarjati z mularijo, kar se mi ne ljubi, in oh in sploh.

Ampak kolega B je presenetil

Prav rad je imel svoje delo in prav z veseljem ga je opravljal, kar zelo cenim. Vedno je bil dobre volje ali vsaj razpoložen. Odkrila sem, da je duhovit. In ko ni vedel, da ga gledam, sem ugotovila, da je res res čeden. Da ima popolne roke in z njimi vred aristokratske kretnje. Strašno kul si je prižigal cigareto in pil neskončne količine kave. Večkrat sem se zalotila, da razmišljam o njem in da se mi zdi kljub svoji naravni družabnosti zelo introvertiran tip. Paket, ki ga moraš kar nekaj časa odmotavati, da prideš do bistva. Privlačno do konca in, če dobro pomislim, ko gledam nazaj, moj tipičen izbor: tip s problemi, ki jih lahko rešim samo jaz.

Začela sem ga omenjati prijateljicam, pravzaprav samo tisti prijateljici, za katero sem vedela, da me bo poslušala brez obsojanja. Klepetala sem o njem, kot jesenska povodenj, popolnoma prepričana, da se ne dogaja nič takšnega, ker se res ne dogaja nič takšnega. Nič takšnega, razen da sem ga imela polno glavo. Kar rinila sem nekam, kamor bi bilo bolje, da nikoli ne pogledam. Ampak, halo, imela sem razlog, bil je moj sodelavec in morala sva komunicirati zaradi dela, zato je bilo vse legitimno. Če verjamete.

Osnovna komunikacija je bila najprej elektronska pošta. Sprva uradna, faktografska, zadržana, dokler se ni med vrstice prikradel nekakšen prijateljski ton. Vem, da je bilo to posledica tega, da sva postala zarotnika pri kajenju cigaret. Vsi so se zgražali, kako smrdiva, midva pa sva se drug drugemu sladko nasmihala, češ, blagor ubogim na duhu, ki ne vedo, da gre za užitek. Najini mejli, čeprav še vedno uradni, so postajali posuti s smeški vseh vrst, ampak ne takoj s tistim, ki pošilja poljubčke, tako daleč si še nisva upala. Seveda je sledilo prijateljstvo na Facebooku in sto všečkov pod vsako neumnost, ki jo je kdo od naju objavil. Saj se lahko skupaj smejemo, kajne, kaj pa je to takšnega?

Potem je prišel tisti vikend, ko je treba vseeno narediti nekaj za službo, pa sva začela uporabljati sms-je, ker človek pa res ne more kar naprej preverjati e-pošte.

Stvari so postale še bolj osebne, ker sva se začela pogovarjati o res intimnih zadevah, kar je delovalo kot mamilo. Zgodila se je tista, sicer najlepša faza v odnosu, ko si zaljubljen in se spoznavaš, le da si jaz tega niti pod razno nisem hotela priznati. Saj imam fanta, kako naj bom zaljubljena v drugega?? Samo fant je postajal tako ... nezanimiv. Več kot toliko ga ni zanimala moja služba, čeprav je bil to pomemben del mojega vsakdana. V nasprotju s kolegom B, ki je padel v nezavest ob vsaki moji izjavi, je bil moj fant dosti bolj ravnodušen. Verjetno nič drugačen kot sicer, ampak meni je deloval dolgočasno in predvsem neprivlačno. Počutila sem se res bizarno, kot da imam doma očeta, pred katerim skrivam novega fanta.

In v resnici sem se kmalu začela skrivati v temnih in odmaknjenih kotičkih različnih lokalov, kjer sva s sodelavcem našla svoje zavetje. Medtem sva s službenih poštnih predalov presedlala na osebne, da sva si lahko pošiljala fotografije, muziko, ljubezniva in že kar ljubezenska sporočila, pisma in izpovedi ... Na službenih sestankih, ko so vsi preostali naročali kavo, čaj, sok, sva midva mirno, še pred kosilom naročila vsak svoj kozarec rdečega vina. Vsem na očeh, ker sva bila pač toliko bolj kul, recimo kot zaljubljenca v Parizu, ki v imenu ljubezni vsak dan nazdravita. Vseeno mi je bilo, ali se to opazi in ali to koga moti, še malo se nisem ukvarjala s tem, kaj bi bilo, če bi za to izvedel moj fant. Živela sem sto na uro, se urejala za službo, kot da grem na ples, žarela sem. Še vedno sem mislila, da je to le del službe, da ne gre za afero, ampak za malo več kot sodelavca, kar pa nikomur ne škodi. Izbrala sem si to iluzijo, ker je bilo življenje tako lepše.

Še bolj noro je, da sem imela svojega fanta še zmeraj srčno rada in sem se z njim mirno pogovarjala o otrocih, ki jih bova imela

Sploh nisem bila razdvojena med njim in kolegom B, hotela sem oba in hotela sem, da bi trajalo. Pa seveda ni. Iluzija se je razblinila, ko sva šla s kolegom B nekoč k njemu domov na kozarec rdečega, da se bova končno lahko v miru pogovarjala. No, nisva se samo pogovarjala, tudi poljubljala sva se, mečkala in objemala kot dva utopljenca, ki sta se končno našla, ampak meni se je šele takrat posvetilo, da jaz tega v bistvu nočem. Kar naenkrat sem se streznila, pa ne od vina. Vse se mi je zazdelo pomilovanja vredno, z mano na čelu. Kot tisti škrat iz Andersenove pravljice, ki mu v oko pade drobec razbitega zrcala in vidi vse grdo. Pomislila sem, da to ni to, za kar sem se rodila in borila v življenju. V sebi nisem našla niti pikice romantike več, želela sem čim prej vse pozabiti in iti naprej. Odkorakala sem s tega odra v rekordno hitrem času, ne da bi se kaj opravičevala. Da skrajšam, danes nič več ne vem o tem sodelavcu. Ne, kako je, ne, kako živi, ne, kaj dela. Tako velika ljubezen je bila to.

Vem, da je afera na delovnem mestu danes ena od najbolj razširjenih in pogostih oblik nezvestobe, in tudi lahko razumem, zakaj se to dogaja. Saj smo vendar ves čas v službi, kjer tudi čustvujemo, in naenkrat s partnerjem delimo le še pogovore o kreditu in otrocih, za sodelavce pa prihranimo najboljše šale in najbolj intimne misli. To ni brezizhodna situacija, le odločiti se je treba, če nočete sedeti na dveh ali več stolih hkrati in se kar naprej počutiti, kot da ste na vlakcu smrti. Je sicer adrenalinsko in intenzivno, a tudi naporno in nič kaj podobno pravemu odnosu, za katerega se je treba truditi, medtem ko je za afero potrebna le dobra volja. Ali pač?

P. S. Naj priznam – še vedno hranim pesem kolega B, ki mi jo je napisal na vrhuncu romance, in kadarkoli jo preberem, mi je pri srcu lepo. Vsaj za nekaj časa sem bila Parižanka, pesnikova muza, ki pije isto steklenico rdečega vina in se omamlja z njegovimi poljubi, medtem ko mimo naju teče Sena.

Katja Golob

Preberite še: 10 nakupovalnih zapovedi, ki bi jih morala poznati vsaka ženska

Priporočamo tudi: Uau! Poglej, kako seksi sina ima Sofia Vergara

Značke: afera, služba, varanje

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri