"Čas je, da prepoznava, zakaj se drug do drugega tako obnašava ..." (iskrena ljubezenska izpoved)

»Kdo si ti in kaj si naredila z Ano?« vpije Mare na Ano. »Nisem se pol toliko spremenila jaz, kot si se ti,« prav nič tiše ne odgovarja ona. Elle je raziskala njuno zgodbo. Soočenje!

Lifestyle, 17. 10. 2016

Iskrena izpoved

Mare, 44

»Ana po 13 letih zakona ni več tista, v katero sem se zaljubil. Nisem naiven in vem, da se na začetku zveze vsakdo pretvarja oziroma se hoče prikazati v najboljši luči, ampak mislim, da pri naju ne gre samo za to, da sem odvrgel rožnata očala. Seveda mi na prvem zmenku ni priznala vsega, predvsem ne tega, da je totalno zmedeno bitje, ki ne le da pozabi na uro (20 minut je zamudila na ta najin zmenek), ampak pozabi pobrati otroka v vrtcu, s čimer sem se neverjetno hitro navadil živeti. Pa ni samo neorganizirana, zbegana je, labilna in polna kapric. Ally McBeal se lahko skrije pred njo! Ampak to so tudi vse njene negativne lastnosti, o katerih bil imel kaj povedati. In v bistvu sploh ne gre za neprijetne lastnosti, ki jih na začetku izbrancu oziroma izbranki raje ne serviramo na pladnju. To sem, kot sem rekel, sprejel, vsi imamo 'napake' in njene so zame popolnoma sprejemljive.

Kar me muči, je, da je bila Ana, ko sva se spoznala, noro ženstvena – nežna in krhka, hkrati močna, odločna in tudi zabavna. Danes ni od tega ostalo nič. Kje je tista prismuknjena Ana, ki me je nekoč pričakala gola na balkonu, ker mi je hotela pripraviti erotično presenečenje, pa so se zataknila vrata, ko je šla ven utrgat paradižnik za večerjo? Po tleh sva se valjala od smeha, da nama je soseda (očitno ljubosumna) tolkla po steni, češ naj se umiriva. Zdaj pa je vsa resna in osredotočena na vsakodnevne obveznosti, še njena zmedenost ni več tista ista, naenkrat ima vse pod kontrolo. Kolegi mi pravijo, da pri njih doma ni veliko drugače, zato smo družno zaključili, da se je ta generacija žensk zmaličila v obliko, ki ni ne tič ne miš, nekaj med obema spoloma, ampak meni to ni v tolažbo, počutim se vse manj prisotnega in zadovoljnega v najinem odnosu, nisem srečen.«

Elle: Imaš občutek, da se je spremenila samo ona?

»Ah, ne vem, verjetno ne. Verjetno je najin odnos ogledalo nje kot ženske in mene kot moškega. Lahko, da sem tudi sam premalo moški, karkoli že to pomeni. Te vloge so se v primerjavi z generacijo naših staršev res spremenile, spremenile so se tako, da nam sploh niso več jasne, nikakor. Ženska ne ve, kakšna naj bi bila njena vloga, razen mogoče materinske, in moški ne ve, kakšna je njegova, kako naj se sploh obnaša v odnosu do nje. Vsaj sam sem glede tega čisto zmeden. Naj si svojo žensko v določenih segmentih podredim in jo na ta način hkrati zaščitim oziroma ji odvzamem določene skrbi (ne bi ji bilo treba na primer sprejemati odločitev o tem, kam bova naložila denar) ali bom s tem užalil njeno ženskost? Zdaj se zdi, da o vsem odloča ona. Ne le o tem, v kateri vrtec bova vpisala otroka, ampak tudi o tem, kam bomo šli na počitnice, da ne bomo preveč zapravili (po njenem 'špar planu'). Želeli smo enakost med spoloma, pa smo hkrati izgubili občutek biti moški in biti ženska, s tem pa tudi medsebojno sprejemanje drugačnosti enih in drugih, razumevanje, potrpljenje, spoštovanje in, ne nazadnje, strast. Recimo, da ste bile ženske od nekdaj močnejša bitja, kot vam je bilo v družbi dano pokazati; a moški smo to v bistvu ves čas čutili in se tega tudi zavedali, kljub temu pa se nam je zdelo naravno, da nas ne zatolčete ob vsakem našem poskusu, da vas malo zaščitimo, včasih rešimo pred kakšno življenjsko nevšečnostjo, vam pomagamo prestaviti omaro. Kot da ste vendarle šibkejše od nas, pa čeprav samo telesno. Igrala se je nekakšna igra med spoloma, za katero smo na obeh straneh vedeli, da je samo igra (moški je igral ženskinega heroja), a ta igra je budila strast, bila je tudi predigra. Danes pa ... Ana me ne potrebuje več. Čeprav je raztresena, sama poskrbi za svoj avto, sama zabije žebelj v steno, sama odpravi zamašen odtok. Zadnjič je imela manjšo prometno nesrečo in me ni niti poklicala. To sem izvedel šele zvečer doma. Vse je uredila sama, pa pred kratkim še ni znala izpolniti obrazca za dohodnino. Vse samo zato, da mi ne bi priznala premoči, kot bi bil najin odnos tekma. In medtem ko zlagam umazano posodo v pomivalni stroj, večerja, ki sem jo spacal za oba (potem ko sem nahranil najinega sina), pa se je že ohladila, pride iz službe in mi indiferentno pove, da se je na poti v službo nekomu zaletela v rit.«

Elle: So bila gospodinjska dela prej njena domena?

»Delo sva si vedno delila. Res pa je, da sem jaz bolj popravljal stvari in sesal, ona pa je čistila umazanijo, prala in večinoma kuhala. Zadnjih nekaj let, potem ko se je po porodniškem dopustu vrnila v službo, pa se je vse bolj osredotočala na kariero, želela si je napredovanja, zato sem avtomatično prevzel nekaj več opravil.

Privoščil sem ji. A na začetku sem namesto hvaležnosti dobil samo kritiko na kritiko, nič nisem dovolj dobro naredil, zdel sem se ji neorganiziran in površen, ko sem se na primer lotil žehte in majic nisem zložil po barvah. Najhuje pa je, da me zdaj niti kritizira ne več, kot bi ji bilo vseeno za vse, kar naredim, kot da je to nekaj samoumevnega. Po mojem mnenju sploh ne gre toliko za to, da moški opravljamo gospodinjska dela in ženske gradijo kariero, temveč gre za občutke, ki jih imamo drug ob drugem. Ženske ste tako zelo želele dokazati, da ste nam enakovredne in da ste močne, da ste nas začele zavestno nadvladovati, nas potiskati dol, da bi se same povzdignile. Kot bi se vsa obdobja zatiranja žensk zgrnila nad nas z maščevanjem!«

Elle: In kako se ob tem počutiš?

»Saj sem že povedal, mogoče ne naravnost: počutim se nič več vrednega! Ana ne spoštuje moje pripravljenosti, da sodelujem pri gospodinjskih opravilih, ali pa mi tega vsaj ne pokaže, povsem normalno se ji zdi, da grem prej iz službe, ker moram po otroka v vrtec, in da zanj poskrbim, da skuham še kaj zanjo in zložim posodo v pomivalni stroj. Nihče od mojih kolegov tega ne počne! Če dobro pomislim, se pred prijatelji v nekem smislu temu celo posmehuje, hkrati pa skoraj odkrito pogleduje za postavnim in uspešnim sosedom, ki živi še po maniri stare šole in se iz službe vrača v kravati, a rahlo okajen, doma pa ga čakata vsak dan večerja in ženska, ki mu vse prinese k riti, pa ni njegova služkinja. Iz njenih ust ne slišim nobene pohvale več, samo še grajo, najbolj pa trpim, ker je bila včasih vsa raznežena, kar stopila se mi je v rokah, ko sem jo objel sredi kuhinje, zdaj pa mi na hitrico da poljub, da me odslovi, ker nima časa zame. Če dobro pomislim, so vse njene nežnosti, odkar sva dobila otroka, namenjene izključno njemu, vso svojo žensko energijo je skozi kanal materinstva speljala naravnost do njega. In seks, najin seks ni niti s od strasti, ki sva jo poznala.«

Elle: Kje pa vidiš rešitev za vajino situacijo?

»Iskreno povedano, ne vem. Sva se poskusila pogovoriti, pa se je pogovor sprevrgel v vpitje, polaganje besed v usta in eno samo nizanje očitkov. Ona pravi, da čisti neke stvari še iz otroštva, imela je precej gospodovalnega, strogega očeta in mamo, ki mu je bila podrejena do amena in se ni nikoli in nikdar potegnila za svojo hčer. Od nje sta oba terjala popolno urejenost, čeprav je bila 'po duši' povsem drugačna; pravi, da sploh ni smela biti otrok, kaj šele 'nevzgojen' otrok. Kaznovana je bila, če ni lepo pozdravila, ko so dobili goste. Ampak jaz sem že malo sit izgovarjanja na otroštvo. Stara je 39 let in sposobna zrelega razmišljanja. Razumem njeno alergičnost na moj nered, ne razumem pa njene hladnosti. Jaz nisem njen oče in nobenega namena nimam, da bi si jo podredil. Rad bi samo, da bi nama bilo v dvoje lažje, ne pa težje. Tudi moj oče ni bil kakšen vzor dobrega starša, od njega nisem nikoli v življenju dobil pohvale, niti odobravanja, ne glede na vse. Pa vendar ga ne krivim za to, kar imava z Ano. Ni mi jasno, kako sva sploh prišla do te točke, bila sva idealen par – realno idealen. Dopolnjevala sva se, si pomagala, se spoštovala, si zaupala ... Ne verjamem, da je to kar izzvenelo. Mislim, da sva se le ujela vsak v svoj film in ne znava več združiti predstav o tem, kdo bi rada bila – skupaj. Morala bova najti rešitev, mogoče bo to celo pomoč od zunaj, za začetek morava preiti to nekonstruktivno komunikacijo in obtoževanje drug drugega. In si priznati, da se imava še rada. Aha, še to sem hotel reči. Manjkajo nama trenutki v dvoje, po službi in za vikend nisva recimo nikoli sama, odkar imava sina. Zdaj mi je prišlo na misel, da bi nama organiziral pobeg za vikend, pa da vidiva, kje sva, če se izvlečeva iz rutine ...«

Ana, 39

»Ko začetna zaljubljenost mine, začnemo v zvezo kot doto prinašati vsak svoje stare vzorce. Vse, kar smo doživeli, nas je determiniralo in vpliva na naše trenutne odnose. Mislim, da smo si določenega partnerja izbrali tudi zato, da bomo zacelili rane iz otroštva, vsi imamo kakšno, in potem lažje živeli ter postali boljši človek. Nobena terapija pa ni lahka, najprej moramo v sebi sploh odkriti in razkriti 'duševni drek', da ga potem lahko počistimo. Ja, priznam, Mare je pokasiral vso mojo težko prtljago, in to prav zato, ker je popolno nasprotje mojega očeta, ki je maltretiral mojo mamo pred mojimi očmi, je nikoli spoštoval, jo celo poniževal, ona pa je vsa podrejena garala kot žival vse dneve, da je bil sit, opran in zadovoljen v našem domu. Ko sva se spoznala, se tega sicer nisem zavedala; bolj ko sva se zbliževala, vse bolj se mi je dozdevalo, kaj počnem – Mareta sem preventivno dajala na distanco in ga na momente celo zatirala, samo da ne bi on mene. V tem procesu pa se mi ni uprl, kar bi bilo bolje za oba, za najin odnos, ampak se je ugreznil sam vase in se začel do mene vesti po moško hladno. Morda sem bila res jaz tista, ki je začela 'igro', a sčasoma je on postal tisti, ki se je toliko spremenil, da sem se ustrašila in se še bolj odmaknila. Redko se me nežno dotakne, veliko bolj kot za ljubljenje gre med nama za seks, komplimentov me strada, pa čeprav sem bila včasih njegova boginja, v družbi je včasih celo po šovinistično žaljiv, česar z začetka najine zveze res ne poznam, vedno je bil uglajen in spoštljiv do žensk in še posebno do mene ...

In prav zdaj, ko imava otroka, ki naj bi mu bila zgled, je najin odnos tak. Obnašava se nezrelo, sploh ker vem, da se še ljubiva.«

Elle: Pa si mu povedala vse to?

»Mare v te stvari (v prtljago iz otroštva) ne verjame, in tako me tudi v momentih, ko se v joku razgaljam pred njim, ne sliši. Posluša, a ker ne verjame (njegov moto je, da živimo zdaj in lahko v tem trenutku izberemo, kdo smo), se ga ne dotakne. Sama verjamem, da če smo kot otrok zanikali del svoje osebnosti, da bi ugajali staršem, od katerih smo bili odvisni, v življenju še vedno počnemo enako – ne priznamo si na primer, da nismo ravno zmagovalci v urejenosti, pa nam gre ta lastnost potem toliko bolj na živce pri partnerju.

Mojo mamo je spravljalo iz tira, ker sem pozabljala stvari v šoli, prihajala domov s podpisi, da nimam naloge, pogosto je eksplodirala, ko je vstopila v mojo sobo, kjer je bilo, kot bi udarila bomba. Poskušam ozavestiti, da mi gre Maretova neurejenost na živce, ker mi je to ostalo iz otroštva, ni pa realno, in da se lahko občutka, da sem grozen človek, ker je v moji omari dar mar, otresem prav z njim. Ker vem, da me on sprejema v celoti, s to mojo lastnostjo vred. Da bi si dokazala, da nisem tako grozno kaotična, sem se začela sama lotevati stvari, ki jih je zame prej počel Mare – sama peljem avto na servis, poskušam ne zgrešiti datuma za registracijo ... Mare pa misli, da se želim osamosvojiti od njega, od dejstva, da ga potrebujem, da mi pomaga. Ne toliko s tem, da poskrbi za moj avto, kot s tem, da mi da občutek zaledja, da si lahko privoščim biti zbegana. Dobro funkcionirava, vsaj včasih sva, zdaj nama manjka pogovor, v katerem bi zares slišala drug drugega.«

Elle: Kaj pa on meni, zakaj si se spremenila?

»On misli, da je za vse kriva ženska emancipacija, in deloma se z njim strinjam, a ta na naju ne bi imela tolikšnega vpliva, če bi se on v svoji moški koži (in seveda jaz v svoji ženski) počutil dovolj sigurno; če bi v otroštvu oba pridobila zdravo samozavest, da sva vredna vsega najboljšega, tako kot vsi ljudje. Odločilno za najin odnos se mi zdi, da bi vsak od naju odprl kovček preteklosti, pregledal, kaj je tisto v njem, česar res ne potrebuje več in kar problematično vpliva na najino sedanjost. Čas je, da prepoznava, zakaj se drug do drugega tako obnašava in ne znava preseči teh odzivov, ki izvirajo iz najine podzavesti in naju vlečejo narazen. Zataknila sva se v enih in istih reakcijah.«

Elle: Kje pa vidiš rešitev za vajino situacijo?

»Ne vem, ker nama pogovor ne pomaga. Brskala sem že po spletu za pomoč, a si Mareta še nisem upala vprašati, kaj misli o tem. Ne vem niti, ali bi bil pripravljen to narediti. Tudi to kaže na to, da nisva v redu. Našla sem dve spletni strani, ki se mi zdita zaupanja vredni (blizina.si/domov.html in posvet.org), moram zbrati pogum in mu to predlagati. Prej pa bi nama rada dala še eno šanso s tem, da poskusim najin pogovor začeti v mirnem, intimnem vzdušju – na primer ob večerji – in predvsem z mirnim tonom.«

Kaj o odnosu Mareta in Ane glede na njuni izpovedi menijo Blanka Tacer, Urška Černigoj in Nastja Mulej, organizatorke maratona pozitivne psihologije?

Obe izpovedi odražata stisko marsikaterega para. Na prvem zmenku ne dobimo navodil, kako se obnašati v partnerstvu. In tako imamo vsak svoje predstave o tem, kako naj bi stvari funkcionirale. In skladno z lastnimi predstavami se obnašamo.

Iz pripovedi obeh, Mareta in Ane, je razvidno, da drug drugemu nista zaupala svojih ključnih potreb. Nista postavila skupne vizije njunega odnosa, zato med njima prihaja do nerazumevanja, saj si iste stvari povsem različno razlagata. Ko Ana sama poskrbi za svoj avto, si Mare to razlaga, da ga ne potrebuje več, in se počuti zavrnjenega. Ana pa v resnici s skrbjo za avto želi le sama sebi dokazati, da ni kaotična. Če bi si to na glas povedala, bi drug drugega bolje razumela, in razlogov za prepir ne bi bilo.

Mare bi vedel, da Ana želi le potrditi svojo zmožnost in bi jo verjetno celo pohvalil ob opravljenem servisu. Ana pa bi vedela, da se Mare počuti zavrnjenega, če ga ne vključi v odločanje.

Oba imata željo ohraniti in izboljšati odnos. To je zelo dobro izhodišče. Če bosta poskusila najprej sama s pogovorom, naj se na začetku dogovorita, da vsak posebej pove svoj vidik in razmišljanja, pri tem naj ga drugi ne prekinja in naj se zadrži pri reakcijah, sodbah, razlagah ali komentarjih – naj se res potrudi vživeti in razumeti povedano skozi oči partnerja. Tisti, ki se izraža, pa naj se potrudi, da govori predvsem v prvi osebi, na primer »jaz si v odnosu želim« ali »meni veliko pomeni pohvala«, in se izogiba obtoževalnim 'ti stavkom' (na primer »ti bi moral«, »od tebe pričakujem«).

Preberite še: "Nedosegljiva sem! Pa kaj potem!?"

Priporočamo tudi: "Ko ti fant pove, da želi postati duhovnik ..." (iskrena izpoved)

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri