Kako jesti po zdravi pameti?

Pred nekaj meseci sem dobila idejo, da bi po dolgem času (sem sveže pečena mama) povabila prijateljice na večerjo. A sem si že naslednji hip premislila. Zakaj? Ugotovila sem, da bi bilo to definitivno prevelik zalogaj za moje živce in sposobnosti pa tudi za denarnico. Moje prijateljice so se medtem namreč navlekle vsaka svoje specifične prehranjevalne navade, tako da nikakor ne bi mogle skupaj sesti za isto mizo in biti na koncu vse site in zadovoljne.

Kako? Ena od njih je samo hrano brez maščob, druga je opustila gluten, tretja se prehranjuje kot pračlovek. Pravi, da je paleo dieta edina prava, čeprav v bistvu živi od goji jagod in govedine (krave se striktno krmijo s travo). Četrta pa ne da v usta ničesar, kar vsebuje sladkor ...

In jaz sem jim hotela pripraviti dobro staro lazanjo! Kako?!

Ali to pomeni, da potrebujem nove prijateljice ali moram začeti 'bolj sodobno' jesti? Nočem, da me imajo za žensko, ki je ves čas sitna namesto sita, ker se pretežno prehranjuje s čia semeni, dušo pa si za kompenzacijo hrani z objavami na Instagramu oziroma štetjem všečkov ob svojih fotografijah hrane z oznakami #sugarfree, #glutenfree, #paleoliving, #cleaneating. Priznam, večine sestavin v teh umetninah sploh ne poznam, saj menim, da superhrana, ki nima eksotičnega prizvoka in je kot taka veliko bolj domača našemu telesu, raste neposredno v naši okolici. Trenutno sta to regrat in čemaž, ki ju obožujem, in da ju naberem, zraven naredim še zdrav sprehod po svežem zraku. Dva v enem. Res pa je tudi, da se ob regratovi solati še zmeraj rada potopim v skledo testenin s sirom po receptu iz osemdesetih let, tako da prijateljice verjetno ne bi več želele leteti z mano, ker nismo več iste ptice – izobčena sem iz jate, ker ne grizljam istih semen. Medtem ko sem bila na porodniškem dopustu, so se vse po vrsti ugnezdile v nekakšni 'prehranski sekti', ki ima sicer več vej, a nobena od njih ne odobrava basanja s hidrati in cukrom.

In v kakšni sekti sem potem jaz, ki še vedno kuham po starih receptih in – o, greh?! – ne ločujem hidratov od beljakovin? Predvsem pomembna se mi zdi čim večja raznolikost hrane, ki jo uživam, če govorimo z vidika zdravja, na drugi strani pa seveda ne morem mimo dobrega okusa. To ne pomeni, da se vsepovprek bašem z ojačevalci okusa, imam pa na primer rada fižolovo juho s slanino, brez zadnje se mojim brbončicam vse skupaj zdi precej prazno. A v letu 2016 bi marsikdo rekel, da sem zamrznila v času. Dieta z nizkim glikemičnim indeksom na primer izvira že iz osemdesetih let, zato sem jaz s kosom pice v roki prijateljicam videti staromodna, neozaveščena, nevedna, in skoraj da tudi samomorilska. Restavracije, nekoč kot jajce jajcu podobne druga drugi, se zdaj šopirijo, katera bo imela bolj posebno – zdravo in dietno – ponudbo, in tako me je mož zadnjič nič hudega sluteč zapeljal v picerijo, kjer so na meniju prevladovale pice brez glutena, druge pa so bile iz polnozrnate moke. (Prva ciljna publika te picerije gotovo niso tisti s celiakijo.) Saj niste pri zdravi pameti, sem si mislila, bi lahko pica prosim ostala pica?

A roko na srce, tudi jaz nisem in ne jem vedno po zdravi pameti. V mladosti norosti sem imela obdobja, ko sem pridno štela kalorije in preživela mesece in mesece samo na juhah, nato pa sem svoj prehranski podvig v dveh minutah zapravila v slaščičarni in razveljavila ves svoj trud. Pa sploh nisem bila debela, a štetje kalorij je bilo takrat moderno. Ja, tudi sama sem podlegla trendu. Še danes pa poznam obdobja, ko res pretiravam s količino hrane, ko ne morem nehati jesti, običajno zvečer, ko se vse umiri, ko mali zaspi in potrebujem svoj oddih, naredim pa si medvedjo uslugo: če me že ne zbudi otrok, se sama potem vso noč premetavam in znojim. V zadnjem času sem se tudi veliko zanimala za prehrano, posvečala sem ji precej pozornosti, saj je moj šest mesecev star sin pravkar začel jesti gosto hrano in mi ni vseeno, kdaj, kaj in kako je. Predvsem nočem, da bi kot najstnik jedel kosmiče naravnost iz škatle, medtem ko bi ta obrok ob 12. uri še vedno v pižami štel za kosilo. Ali da bi v naslednji fazi potem vse dneve jedel samo solato, da bi se znebil trebuha, ki so mu ga nakopali ti kosmiči. Privzgojila bi mu rada zdrav odnos do hrane, občutek za red, raznolikost, mero, uravnoteženost.

In kakšna je torej uravnotežena prehrana? Veganska, presna, organska, paleo prehrana, brezglutenska hrana za ljudi, ki ne trpijo za celiakijo ... Vsi ti režimi prehranjevanja se skrivajo pod nejasnim okriljem zdravega prehranjevanja, ki pa je lahko na koncu koncev tako skrajno, da ne more biti uravnoteženo. Tako tudi ni zdravo in izgubi ves svoj smisel oziroma ima celo nasprotni učinek od želenega. Nekateri prehranski strokovnjaki na primer trdijo, da če nimate celiakije oziroma diagnoze alergije na gluten, lahko prehrana brez glutena na dolgi rok celo škoduje oziroma negativno vpliva na zdravje črevesja, saj v njej primanjkuje določenih hranil, kot so vlaknine. Skrajna odrekanja določeni vrsti hrane torej ne pomenijo uravnoteženega prehranjevanja, predvsem pa gre pri tem za še nekaj pomembnega ... Kako uspešno lahko telo sploh presnovi in uporabi hrano, ki jo zaužijemo, če smo ves čas pod stresom, ali jemo prav, ali jemo zdravo? Kolegica Mira, 26, je na primer izgubila deset kilogramov, ker je z jedilnika črtala ogljikove hidrate. Njen trenutni uspeh zveni prepričljivo, a njen odnos do hrane je tisti, ki se zdi na dolgi rok zaskrbljujoč. Mira je namreč povedala: »Preprosto sem morala izločiti tako veliko skupino hrane, ker ne znam drugače. Nisem ravno umirjena in stabilna oseba, moje razpoloženje niha in z njim tudi potreba po hrani. Nikoli nisem znala pojesti samo kruha s sirom za večerjo, ko se je v meni zbudila volkulja, mi to ni bilo dovolj, zato sem vase zbasala še čips in čokolado povrhu. Naslednji dan sem preživela v oblaku slabe vesti in nisem jedla nič. A karkoli že sem počela, ves čas sem razmišljala samo o tem, kako naj se izmotam iz krempljev hrane in jem normalno. In bolj ko sem o tem razmišljala, bolj sem bila v začaranem krogu. Nič, kar sem pojedla, se mi ni zdelo dovolj zdravo in nekalorično, zato sem za tolažbo čez pojedla še vrečko čipsa. Tako sem se za poskus rešitve začela izogibati vsem ogljikovim hidratom in dobila vsaj nekaj nadzora nad sabo in hrano.« A kaj bi se oziroma se bo zgodilo, ko bo Mira nekoč spet začela jesti vse? Težava je v njenem odnosu do hrane, in ne v hrani sami, zato se ji jojo efekt po mojem ne izmuzne. To vse-ali-nič vedenje namreč nima nobene zveze z ravnovesjem in zdravo mero, in prav tako počutje in vedenje privedeta tudi do diagnoze ortoreksije nervoze, kot jo poznajo psihoterapevti. Gre za obsedenost z zdravo prehrano, torej spet skrajnost, pri kateri glava ne dovoli nobene pregrehe, sladkega goljufanja, nič oddiha od kontrole, kar posledično vanjo vnaša pritisk, napetost ... Človek sčasoma postane kot tempirana bomba. Takšno obsesivno vedenje poznamo tudi pri anoreksiji in bulimiji, pri vseh gre za motnjo hranjenja. Seveda pa ne gre pri vsakem, ki se ukvarja s tem, kaj in koliko bo jedel, za motnjo, toda na splošno ljudje za nekaterimi režimi prehranjevanja skrivajo svoje globoke resnice, čustvene in duševne težave, saj se jim zdi, da imajo, dokler jedo samo kvinojo in sojo, popoln nadzor nad svojim življenjem za nedoločen čas.

Sem jaz, ki pišem ta članek, obremenjena s hrano? Predvsem me zanima, ali sem dovolj stabilna, da lahko še naprej jem, kot mislim, da je prav, ne da bi okolica vplivala na moje odločitve. Moj odnos do hrane je za zdaj še kolikor toliko zdrav: jem vsega po malo, kot me je učila mama, jem, če sem lačna, ne jem, če nisem, jem, kar mi diši, in ko sem sita, neham jesti, ne pretiravam torej v nobeno smer. Vsekakor pa (razen danes) ne razmišljam vse dneve o hrani kot moje prijateljice, ki svoje jedilnike vnaprej redno načrtujejo, da jim uspe vedno kupiti in pripraviti točno tak obrok, kot so nekje prebrale in se prepričale, da je zdrav. Zdrava hrana je super odločitev, še boljša pa je zdrav odnos do hrane. Morda jih vseeno povabim na lazanjo ...

Nina Pretnar

Preberite še: Iskrena izpoved: Imam sindrom super ženske