Elle Slovenija

"Kako (ponovno) vzljubiti svoje delo?" (piše Katja Golob)

"Zadnje čase zelo redko srečam koga, ki bi bil zadovoljen v svoji službi, kaj šele z njo. Skoraj vsi trpijo, ker pač morajo služiti denar, in komaj čakajo, da bo vsega skupaj konec," v svoji kolumni tokrat uvodoma pove Katja Golob.

Služba

Priznam, včasih oziroma zadnje čase kar pogosto tudi sebe zalotim pri takšnem razmišljanju. Kar depresija me popade, ko pomislim, da sem približno na polovici življenja, pa nimam ničesar pokazati, čeprav mi v resnici nič ne manjka. A ugotovila sem, da sem kljub pridnosti in delavnosti dosegla relativno malo – nimam prihranjenega denarja za pokojnino, kar me vedno bolj žre; če me slučajno zadene smola in se mi pokvari avto, hkrati pa mi zamaka še v kopalnici, sama tega finančno ne morem rešiti oziroma zato, hvala bogu, da sva z možem dva. Do zdaj sem to zagovarjala tako, da sem bila hvaležna vsaj za to, da opravljam delo, ki me veseli. In še danes me, nepopisno, toda sprašujem se, kaj je bolj pomembno: to, da imaš svojo službo rad, ali to, da dobro zaslužiš? Seveda je najlepše, če lahko združiš oboje, ampak, vidite, to mi zaenkrat še ni do konca uspelo.

Od pesmice do objave ...

Nikoli nisem pisala ali si izmišljala pravljic, ko sem bila mlajša. Niti slutila nisem, da mi pero teče. V pišoče vode me je porinila učiteljica slovenščine, ki je iz celega razreda pesmic, ki so govorile o miru, izbrala prav mojo, da so jo potem prebrali na šolski proslavi. To je bil moj preboj, bolj v smislu, da sem prvič pomislila, da nekaj znam, in da to celo zelo rada počnem, vendar sem se naslednjih deset let izživljala le v šolskih spisih in svojem dnevniku, dokler se nisem vpisala na novinarstvo in z vsakim narejenim izpitom spoznavala, da sem popolnoma zgrešila smer. Morala bi študirati slovenščino ali primerjalno književnost, saj se ne vidim kot radoveden reporter, čigar dolžnost je ozaveščati javnost z informacijami. Za kaj takega sem premalo prizemljena. Vseeno sem kmalu pristala pri najstniškem časopisu in tako na pol nezavedno izbrala svoj poklic. In kot so se pred mano odpirale nove lepe poti in priložnosti, so prišla tudi manj lepa spoznanja, ki so mi kdaj zamajala tla pod nogami.

Medtem ko je vsaka objava mojega pisanja v meni sprožila val zadovoljstva in ponosa, je hkrati prihajalo spoznanje, da to delo ni tako dobro plačano, da bi lahko mirno preživela. In ker sem samo pridna, ne pa tudi podjetna, sem jemala vedno več dela, da sem lahko živela iz meseca v mesec.

"Posledično sem se spremenila v pisalni stroj, ki brez navdiha bruha iz sebe vsebine, ker mora preživeti."

In to je trajalo toliko časa, da se mi je od tipkanja zmešalo, če povem po domače, v nekem trenutku sem pohodila zavoro, ker nisem več zmogla, ne fizično ne psihično. Poslovila sem se od novinarstva in si našla drugo službo, za katero sem bila precej motivirana (pa spet ne finančno), a glej, hudiča, da sem že po nekaj mesecih začela pogrešati pisanje. Pogrešati z velikim P! Saj sem v drugi službi zaslužila nekaj več, saj sem jo imela čisto rada, ampak sebe pa nisem mogla izraziti. Trpela sem. Bilo je, kot da bi mi nekdo na avtu zamašil izpušno cev in bi se dim valil nazaj noter, dušila sem se. Ne pisanje dnevnika, kratkih zgodb in pesmi ni pomagalo, za blog pa nisem imela dovolj samozavesti.

Plus, minus, plus

Še enkrat pa sem spoznala, kako zelo rada sem imela svoje delo, dokler nisem začela pisati kot po tekočem traku in omagala. Všeč mi je bilo, da sem lahko delala, kadarkoli sem si zamislila. Nikogar ni bilo, ki bi mi v ponedeljek ob osmih zjutraj žugal, zakaj pijem že tretjo kavo in še vedno ne pridem k sebi. Spoznala sem ljudi, ki so me zanimali, ki so me česa naučili ali pa mi samo dovolili, da za hip pokukam v njihovo dušo. Zame je še danes posebna čast, ko kdo privoli v intervju z mano, še zmeraj imam tremo, neko strahospoštovanje in odgovornost do ljudi. Ko sem oddajala članke, je bilo skoraj tako, kot da sem rodila otroka in je šel v svet, kar se mi še zdaj zdi neverjeten občutek. Imela sem svoj krog ljudi, s katerimi sem rada delala, katerih mnenje sem rada slišala ali prebrala, in povsod sem videla zgodbo, ki bi jo bilo vredno zapisati. Skratka, to je bil moj krog ljudi in delovanja in strašno sem ga pogrešala. Dovolj, da sem potrkala na kakšna še vedno priprta vrata in se vrnila, a tokrat pod svojimi pogoji. Predvsem sem vedela, česa nočem, pa tudi, kaj hočem. Vedela sem, kdo sem in kaj lahko dam, česa pa ne več. In vedela sem, da tega ne bom počela zaradi denarja. Naučila sem se nečesa, malce odrasla in se postarala, a moj ogenj je žarel bolj kot kdaj prej.

"Naporno je, če se nenehno vkljapljate v delovno in izklapljate v privatno osebo. Pokažite svojo pravo naravo!"

Obstajala je le še ta težava, da sem vmes dobila drugo službo, ki pa je zaradi finančne varnosti nisem mogla kar zapustiti. Pa tudi zoprna mi ni bila, nasprotno, začela sem uživati v njej. Tu sicer ni bilo pisanja, bilo pa je zelo kreativno delo, veliko dogajanja in tudi boljši zaslužek, ki je polepšal vsak mesec. Ne vem, kaj bi storili vi, ampak jaz sem rahlo hiperaktivna, zato sem se odločila, da bom obsedela na dveh stolih, in to počnem še danes. Saj lovim ravnotežje, priznam, ni vedno lahko, včasih pregorim, včasih pa dva tedna gledam v zrak in ne vem, kaj bi sama s sabo. Imam pa zato eno službo, ki jo imam rada, in eno, ki jo ljubim. Nimam čudežnega recepta, kako to izpeljati, vem pa, da je mogoče, dokler sem s srcem pri stvari.

Kako (ponovno) vzljubiti svoje delo

Morda se vam bo moj nasvet slišal nenavadno, a vzemite svoje zasebno življenje v svojo službo. Vse težave in izzive, s katerimi se sicer soočate, od starševstva, do PMS-ja, tašče in celulita. Zadnje raziskave kažejo, da se zaradi tega ljudje v službi bolje spoznajo, zato jim je tudi manj vseeno drug za drugega, so bolj sočutni in posledično bolj učinkoviti. Verjamem, da to ni mogoče v vsaki službi, običajno pa je mogoče, da si med sodelavci in sodelavkami izberete nekoga, ki vam je blizu, in zgradite poseben odnos, tudi če je omejen samo na službo. Pomagajte si med seboj. Naše uredništvo je zame kot razširjena družina, za katero imam pogosto občutek, da me pozna bolje, kot se poznam sama, kar je zelo pomirjujoče. Brez tega bi s puncami težko zvozila celo desetletje, hvaležna sem zanje. Od njih se učim, ja, še vedno, kaj je timsko delo, me nismo tekmice, smo moštvo, ki dela za skupni cilj, to je za dobro revijo.

Počasi sprejemam tudi dejstvo, da nisem popolna. Kaj hočemo, hči raste in mi to dokazuje vsak dan, vendar s tem ni nič narobe. Ne znam delati vsak dan po malo, ampak počakam, da se mi nabere, nato se vržem v akcijo. Potrebujem adrenalin, zato se včasih tudi zlomim, vendar sem si dopovedala, da prav tako potrebujem ljubezen do sebe, če hočem imeti rada svoje delo. To za začetek pomeni, da poskrbim, da se naspim. Zame je to izziv, ker potrebujem res malo spanca, ampak telo zahteva, da mu prisluhnem. Poskrbim, da precej zdravo jem in pijem dovolj vode, vstanem od računalnika in se pretegnem. Včasih izklopim in vsak dan poskušam narediti nekaj dobrega zase. Po drugi strani pa sem spet večno prisotna v duhu in spremljam stvari, povezane z mojim delom. Morda je slišati smešno, a potrebujem to kombinacijo.

In še nekaj je, jaz pravzaprav zelo rada delam, zato si niti ne znam predstavljati, da ne bi zares imela rada svojega dela. Spominjam sem vseh služb, ki sem jih dala skozi, od tega, da sem prodajala čevlje in stregla v lokalu, do anketiranja in čepenja v pisarni. Nikoli me ni bilo sram povedati, kaj delam, a če sem si predstavljala, da bi tako preživela življenje, se mi je hotelo zmešati. Dovolj dolgo sem potrebovala, preden sem začela pisati, tako je pač naneslo, a mi je uspelo. Svoje delo jemljem kot svoj podaljšek, je ventil in tolažba, je navdih in veselje. Zelo hvaležna sem, da ga lahko opravljam. Morda res v pujsku še nimam dovolj za pokojnino, a odločila sem se, da se bom do takrat imela dobro in delala tisto, kar si želim. Vsem privoščim, da bi čutili veselje do svojega dela, da bi lahko razširili krila in se razvijali. Ne samo v novem letu, temveč nasploh.

Katja Golob
Fotografija: Profimedia

Preberite še: Uršula Rihtar: Spoznajte oblikovalko mističnega nakita!

Priporočamo tudi: Sabina Remar: Prodrla v prestižno modno trgovino

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri