Kako se odzvati v poplavi odločitev?

Res vam bodo in res bi se vam morali smiliti – lastni možgani, namreč. Med vsemi organi v našem telesu, če izvzamemo hiperaktivno srce, imajo prav možgani najtežjo nalogo. Medtem ko oči utripnejo 28.800-krat na dan, nam milijarde nevronov pomagajo obdelati 35.000 odločitev. Riba ali meso za kosilo? Visoke ali nizke pete? Prenova ali gradnja? Enega otroka ali dva?

Teža oziroma pomembnost odločitve pri tem niti ni pomembna; vsaka izbira nas obremeni enakovredno, kar nam v seštevku prinaša čisto utrujenost od odločanja. Ta utrujenost je drugačna od fizične, ki je zavestna, te se niti ne zavedamo, kaže pa se tako, da nam počasi, a vztrajno zmanjkuje duševne energije.

»Zamislite si bazen svojega odločanja kot rezervoar energije, ki ni neomejen,« pravi ameriški psiholog Roy Baumeister, avtor prve študije o učinkih tovrstne utrujenosti. »Pri vseh odločitvah gre za enako vrsto napora, ki se lahko primerja z močjo volje, ki je potrebna, ko smo na dieti in se moramo odreči krofom, svoji najljubši slaščici.«

Raziskava kaže, da z več izbirami, kot se soočamo na dan, večkrat: a) sprejmemo napačno odločitev ali pa se b) odločanju izognemo v imenu trenutnega olajšanja, ne da bi bili pripravljeni sprejeti odgovornost in posledice, ki jih ta naš odziv prinaša. Baumeister pravi, da čelni reženj, del možganske skorje, odgovoren za razmišljanje, odločanje, nadzor, deluje enako kot mišice.

Pretiravanje ga utrudi, zato nam izmika dragocene kognitivne vire, kar se odraža v naših obžalovanja vrednih odločitvah. Da bi to dokazali raziskovalci, so izvedli eksperiment z dvema skupinama udeležencev: prvim je bilo dovoljeno, da iz množice izdelkov izberejo en predmet, s čimer so bili podvrženi odločanju, druga skupina pa je izdelke le ocenjevala in podajala svoje mnenje, ne da bi se zanje odločala. Po končani nalogi so vsi opravili preizkus z rokami v ledeni vodi, ki pokaže, koliko samonadzora imamo oziroma kako nagonsko se odzivamo.

In ... presenečenje, presenečenje! Ali pa tudi ne. Skupina, ki je sprejemala odločitve,je z rokami v vodi zdržala polovico manj časa kot druga skupina. Se pravi, da jih je odločanje tako utrudilo, da so izgubili samonadzor in so se odzivali samo še po instinktu. Čeprav so nekateri od nas bolj navajeni, da se na delovnem mestu odločajo na visoki ravni, ali pa imajo temperament, ki zna bolje opraviti z negotovostjo (ugotovljeno je bilo, da ljudje odprtega duha postanejo počasneje utrujeni od odločanja), raziskave kažejo, da se na tovrstne duševne preobremenitve na splošno vsi odzivamo enako.

Zato torej sodniki po navadi podajo pozitivno razsodbo zjutraj, medtem ko so veliko bolj strogi pozneje v dnevu; zato zdravnice sprejemajo slabše odločitve ob koncu dolgega delovnega dne; in zato so nogometaši nagnjeni k dvomljivim odločitvam proti koncu igre.

Danes, ko sprejemamo eno odločitev za drugo, vsako uro v dnevu –kaj obleči, kaj piti, brati, verjeti, retvitati – kar je že samo po sebi dovolj naporno, pa nas na vsakem koraku obkrožajo še dodatni krivci: supermarketi, v katerih na nas povprečno čaka 40 tisoč izdelkov (v primerjavi z generacijo pred nami, ko jih je bilo približno osem tisoč). Spomnim se, ko me je stric, ki je živel v Nemčiji, med obiskom odpeljal v eno od tamkajšnjih supertrgovin z živili. Takrat takšnih v Sloveniji še ni bilo, jaz kot smrklja pa sem takrat oboževala sadni jogurt ...

S ponosom mi je pokazal kilometer dolgo hladilno polico z jogurti, mene pa je, potem ko se mi je dobesedno zavrtelo v glavi, v trenutku minilo, da bi še kdaj kakšnega pojedla. Množica lončkov mi je vzela vse veselje, izbira se mi je v trenutku zazdela kot najtežja in najbolj naporna naloga na svetu. Kupila nisem niti enega. In ko danes kupujem nove kavbojke, je občutek zelo podoben. Vrti se mi že ob misli na vse tiste možnosti: visok pas, nizek pas, ultranizek pas, elastične, oprijete, skinny, straight, boot-cut, svetle, sprane, strgane ...

Človeka dobesedno mine veselje, da bi jih še kdaj pomeril ali nosil. Naša sposobnost sklepanja kompromisov je prva, ki gre po gobe, ko slabi naša volja. Da bi ohranili svojo energijo, smo začeli oblačila na primer iskati v le eni dimenziji – naj bo to kakovost ali pa cena. A to je razlog, zakaj potem sovražimo sami sebe: potrošili smo 150 evrov za zadevo, ki smo jo 'rešili' iz prodajnega zaboja, ker nismo imeli volje za bolj razsodno izbiranje.

Tržniki, ki premorejo zdravo pamet, so že prisluhnili nejevoljnim kupcem, ki jih utrujajo večne odločitve, in so jim vrgli rešilni jopič v obliki konceptov, ki olajšajo izbiro. Gre za aplikacije, ki skorajda izbirajo namesto nas, saj opravijo primerjavo, kateri izdelek ima najboljše razmerje med kakovostjo in ceno, gre tudi za tehnologijo, s katero 'pomerimo' kavbojke tako rekoč iz domačega naslanjača ...

Po svetu pa se je med drugim zgodil tudi meteorski vzpon restavracij, ki ponujajo po samo eno jed: hot dog, opečen sendvič, rižoto ... ter po eno vrsto vina in piva, kar je idealno za utrujene sprejemalce odločitev, ki ob tem ne morejo gojiti negativnih čustev, kot so obžalovanje, negotovost, frustracije.

Najuspešnejši ljudje, kot ugotavljajo Baumeister in njegovi kolegi, so razvili navade, ki jim v poplavi odločitev pomagajo ohranjati voljo. Postavijo si določeno 'varnostno mrežo' oziroma iz svoje glave odstranijo čim več možnosti izbire: zbujajo se na primer vsak dan ob istem času, za kosilo izbirajo vedno enako ali podobno jed na določen dan v tednu, oblačijo se v bolj ali manj enake kombinacije ...

Ljudje, ki so videti dobro obvladani, so takšni zato, ker so iz svojih življenj oziroma iz vsakdanjih procesov odločanja odstranili vso odvečno navlako, ki jih je utrujala in jim tako jemala samonadzor, ohranili so le nujne možnosti.

Tudi Barack Obama je sprejel ta pristop, kar se odraža v njegovi garderobi. »Nosim samo sive in modre obleke,« je povedal za Vanity Fair, medtem ko je razkrival skrivnost svoje predsedniške produktivnosti. Odločitve poskušam zmanjšati na minimum. Nočem, da bi me utrujala odločitev o tem, kaj naj jem ali nosim, posvetiti se moram preveč drugim odločitvam, ki so seveda veliko pomembnejše.«

»Obstajajo še drugi praktični načini, ki pomagajo omiliti negativne učinke pretirane količine odločanja, kot je določanje konkretnih rokov za odločitev, tako da sploh ne pride do izbiranja v stanju utrujenosti, ko ste nervozni, utrujeni, lačni ali pod vplivom hormonov,« pravi psiholog dr. Timothy Sharpe, ustanovitelj inštituta Happiness Institute.

Torej si moram določiti datum in uro, ki sta ultimativna za sprejetje določene odločitve, kajti že naslednji dan lahko nanjo vpliva moj PMS? »In še nekaj,« pravi dr. Happy, kot tudi kličejo ustanovitelja inštituta sreče, »samo zato, ker bi se lahko takoj odzvali na vprašanje, prošnjo, izziv, še ne pomeni, da se v resnici moramo. To je težava predvsem zdaj, v digitalni dobi, ko smo ves čas dosegljivi in povezani z drugimi. Gre za družbeni pritisk, da se je treba o vsem čim prej odločiti, ker čas beži in nas bo kdo ali kaj prehitelo ...

Pa vendar večina stvari le ni tako nujnih! Ko v večernih urah dobite e-pismo z vprašanjem, ki ne odloča o življenju ali smrti, odgovor z lahkim srcem prestavite na naslednje jutro, ko boste spočiti in tako tudi pripravljeni na optimalen odziv. Priznajmo si torej, da je včasih najboljša izbira neodzivnost, nedejavnost. Sploh kadar v sebi že čutimo utrujenost in je z njo možnost, da sprejmemo napačno odločitev, večja.

Po drugi strani pa: vsi delamo slabe odločitve, vendar so tele redko smrtno nevarne.«

Sklepi, ki olajšajo odločitve

Razmišljajte na glas.

Če na primer razmišljate o novem delovnem mestu, na glas povejte atribute, zaradi katerih menite, da bi se morali odločiti za to spremembo. Je bolj razburljivo? Korak naprej? Boste imeli proste sobote?

Bodite Gandi.

Predstavljajte si sebe kot modro starko in si zastavite vprašanje, ki vam bo pomagalo sprostiti čustveno napetost. Če se narobe odločim, se bo zaradi tega nehal vrteti svet? Se bo moje življenje spremenilo na slabše ali se bo samo spremenilo, s čimer ni prav nič narobe?

Ust varite si preglednico.

Pregled nad prednostmi in slabostmi, zapisanimi drugo ob drugi, vam bo omogočal, da pretehtate vse možnosti na najbolj racionalen in logičen način. Le ne pozabite ob tem prisluhniti še notranjemu glasu!

Vrzite kovanec.

Ko mečete kovanec, ki bo odločil namesto vas, in ta pristane na nasprotni strani od tistega, kar si v resnici želite, boste občutili razočaranje. To je res najbolj preprost odgovor, ali ne?

Prevedla in priredila: Nina Pretnar