Macbeth, Shakespeare z elementi filma

Shakespearov Macbeth je krvava zgodba o boju za oblast na Škotskem. Režiser Ivica Buljan ga po predlogi Heinerja Müllerja iz sedemdesetih let postavlja v današnji čas, vendar brez geografske omejitve. »Dogaja se na podeželju nekje v Evropi – kar je lahko na obrobju Ljubljane, Londona ali Moskve. Ljudje so zdaj povsod videti enako, pijejo enako pijačo, gledajo enake filme in športne tekme. Šlo bo za neke vrste fiktivni dokumentarec našega življenja.«

Macbeth je po Buljanu okrutna črna komedija. »Z igralci smo si med pripravami ogledali Kubrickov film Peklenska pomaranča, ki je navdihnil Heinerja Müllerja. Vse okrutne scene so – smešne. Tepejo se, ubijajo, in to je, žal, smešno.

Če si ogledate posnetke na You Tubu, boste ugotovili enako. Ljudje lovijo tujo nesrečo, da bi jo prikazali komično. Okrutno, ampak resnično. V medijih je ogromno poročanja o ubojih, a nikogar več ne prizadene. Postali smo imuni. Spomnite se filmov Quentina Tarantina. Umori izzivajo komični učinek. Zato me je v Macbethu zanimala predvsem estetika smrti bolj kot njen šokantni učinek.« Tako so na vajah med resnimi prizori iskali rešitve v stilu Tarantina in Brucea Leeja.

Bolj kot na dialogih, kot je pri Shakespearu in v gledališču na splošno v navadi, bo pou­darek na igri. »V bistvu smo se bolj malo ukvarjali z besedilom. V vsaki sceni smo dialogu iskali ekvivalente modele iz filmov. Brskali smo po vesternih, kung fu filmih, vlogah Brucea Willisa.« V filmih so karakterji bolj prozorni, hitreje jih prepoznamo. »V gledališču se tega ponavadi izogibamo. Zato sem v Macbetha, ki velja skoraj za sveti tekst, malo vpeljal pop žanre.«

V originalnem Macbethu se bojujejo za prestol. Za kaj se pri Ivici Buljanu? »Ne name­ravam delati vzporednic z aktualno politično situacijo v Sloveniji. Mislim, da bi bil to velik kompliment za politike. Bolj me zanimajo primerjave s filmskimi junaki ali kreaturami, ki so nekje med fiktivnim in realnim. V Macbethu se mi ne zdi tako zelo pomemben boj za oblast, torej politična plat zgodbe, temveč hazarderska. Popolnoma običajnemu tipu v vaškem bifeju nekdo slučajno prerokuje, da bo nekaj dobil. Nekaj podobnega so horoskopi v vseh revijah.

Zgodba se nadaljuje tako, da res kaže, da se mu nekaj obeta. Toda, ali bo res vse tako, kot je bilo prerokovano? Zelo me zanimata človeški pohlep in naivna, skoraj pravljična struktura vsakega bitja, in kam vse to lahko pripelje, « pove režiser. »Zanima me nasilje, ki danes tudi v realnosti dobiva estetsko kategorijo. Nekega fanta na Hrvaškem so ubili le zato, ker je roker. Ne gre le za to, da ubijaš, ker bi rad do nečesa prišel – na primer oblasti –, ampak zaradi zadovoljevanja živalskih apetitov. Nekaj podobnega se dogaja tudi Macbethu.«

Ivica Buljan je za predstavo izbral nekaj znanih imen slovenske igralske scene. Macbeth bo Marko Mandić, ki ga označi za fetiš igralca. »Hotel sem ga pokazati s surove plati – kot vulgarnega pohlepnega kmetavzarja. Milena Zupančič je zame simbol seksi igralke. Postavil sem ju v par, saj se mi zdita fascinantna. Med njima obstaja divja erotika.

Polona Vetrih je popolna performerka, ki poleg igre fenomenalno obvlada tudi ples in petje. Namenil sem ji vlogo moškega, čigar otroci na koncu postanejo kralji, čeprav mu Macbeth grobo odreže spolni ud. V tem je veliko psihoanalize in postfeministične zafrkancije: ud odreže ženski, ona pa ga njemu s tem, da njeni otroci prevzamejo prestol.« Pa še zanimivost: v Shakespearovih časih so moški igrali vse vloge, tudi ženske; tokrat bo obratno.

Hermina Kovačič

Fotografija promocijsko gradivo

ELLE februar 2009

 Preberite tudi horoskop za danes na naših spletnih straneh.