Očarljivi svet flamenka

Ko se ljubezen, strast, bolečina, žalost ... prelijejo v ples.

Očarljivi svet flamenka - Foto: aleksandar topalović in PROMOCIJSKO GRADIVO

Elle se je pogovarjala s plesalkama flamenka, Anjo Mejač in Saško Šašić - Sali, ki živita v Madridu, v Ljubljano pa sta s skupino Compañia Tercio Flamenco pripeljali predstavo La Rosa del Penal.

Kakšni so vaši začetki? Je flamenko edina plesna tehnika, s katero ste se ukvarjali?

Anja: S plesom sem se začela ukvarjati že kot otrok, vrsto let sem plesala jazz balet in step v plesni šoli Kazina. Čeprav smo veliko tekmovali in resno trenirali, sem ples takrat jemala bolj za zabavo, nikoli pa si nisem predstavljala, da se mu bom nekoč posvetila bolj zares. Z njim sem pri 18 letih za nekaj let prekinila, saj sem veliko časa posvetila študiju vizualnih komunikacij na ALUO; a čeprav sem počela druge zanimive stvari, sem ga vedno pogrešala. Če nekaj počneš od majhnega, ostane za vedno zakoreninjeno v tebi.

S flamenkom sem se začela srečevati med rednim obiskovanjem Madrida, moj fant ga namreč zelo rad posluša. To me je vodilo, da sem se v Ljubljani vpisala na klase sevillan in posledično začela obiskovati ure na madridski plesni akademiji Amor de Dios. Tam sem se v flamenko dobesedno zaljubila. Začela sem po malo, saj sem v tistem obdobju prišla v Madrid opravljat Erasmus prakso v oblikovalski studio, zato nisem imela veliko časa, a ko se je praksa končala, sem si ustvarila nor urnik, kakršnega imam še danes.

Poleg klasov flamenka obiskujem tudi balet, saj menim, da je osnova vsake plesne tehnike.

Sali: Od nekdaj so me privlačile odrske umet­nosti; že v osnovni šoli sem se začela ukvarjati z igro. Preizkusila sem se v številnih plesih (modernih, latino, standardnih), vendar se v njih nekako nisem našla. Flamenko sem odkrila med obiskom v Španiji, in sicer na ekskurziji v Barceloni, ko smo obiskali tablao, da bi si ogledali nastop flamenka. Tedaj sem spoznala, da je prav to tisto, kar sem od nekdaj iskala: ples, skozi katerega se lahko izražaš, ples, v katerem lahko ustvarjaš veliko več od koreografije, v katerem lahko ustvarjaš zgodbe. Po vrnitvi s potovanja sem se odločila, da se bom vpisala na ure flamenka. Začela sem v Beogradu, a ker flamenko tam ni dobro razvit, so sledila vse bolj pogosta potovanja v Španijo. Ko sem spoznala, da se mu želim popolnoma posvetiti, sem se odločila preseliti se v Španijo; sprva v Granado, po enem letu pa v Madrid, da bi se izpopolnjevala na najboljši akademiji flamenka, Amor de Dios.

Kako vama pomaga znanje drugih plesnih tehnik?

Anja: Kot sem že omenila, mi zelo pomaga balet, poleg tega pa tudi moje plesno znanje iz otroštva. Omogoča mi, da v flamenku napredujem zelo hitro (jazz balet pri drži, obratih, gibanju nasploh, step pri udarcih z nogami zapateado) in včasih znam stvari, za katere niti ne vem, od kod pridejo.

Pomaga mi tudi igranje violine, ki sem jo kot otrok prav tako nekaj let igrala. Pri flamenku so namreč glasba, ritem in njuno razumevanje prav tako pomembni kot motorične sposobnosti, plesati flamenko brez glasbenega posluha je zelo težko.

Sali: Poleg flamenka se udeležujem ur klasičnega baleta, saj menim, da je ta najboljša osnova kateregakoli plesa. Ker želim svoj plesni stil še obogatiti, se udeležujem tudi tečajev modernega plesa in teatra v plesu (interpretacije v plesu).

Je trditev, da flamenko najbolje plešejo Španci, pravilna? Kako se znajdeta med španskimi plesalci, če govorimo o izražanju močnih čustev, kot so ljubezen, strast, bolečina, žalost? Lahko potegneta vzporednice med značaji različnih narodov?

Anja: Za zdaj bi lahko rekli, da ta trditev deloma drži, a stvari se zadnje čase spreminjajo. Vedno več plesalcev iz tujine prihaja v Španijo z željo po učenju flamenka. V plesni akademiji Amor de dios, ki velja za prvo na svetu, tujci več kot očitno prevladujejo.

Španci zato tako dobro plešejo flamenko, ker so že od malih nog v stiku z njim, saj je sestavni del njihove kulture.  Če potegnem vzporednico med Španci in drugimi, ki jih srečujem na treningih, bi tako lahko rekla, da so Španci tehnično precej dobri ter poleg tega pri plesu sproščeni in odkriti, v Španiji pravijo bailan con salero; po drugi strani pa bi lahko rekla, da so v primerjavi s tujci morda bolj ležerni.

Izražanje čustev je kulturno pogojeno in pri tako ekspresivnem plesu, kot je flamenko, so razlike zelo očitne. Na treningih pogosto komentiramo, češ, vidi se, da je Francozinja ... A konec koncev menim, da so čustva le del posameznika, in ko flamenko razumeš ter ga živiš, ni pomembno, od kod prihajaš, le to, kdo v resnici si in kaj želiš povedati.

Sali: Španija je zibelka civilizacije flamenka; vendar pa se je ta toliko razširil, da je dosegel tudi dežele, v katerih si ga ne bi predstavljali. Pravzaprav se mu posveča veliko število posameznikov izven Španije, tako da se veliko dobrih plesalcev, ki se odločijo flamenku posvetiti profesionalno, za določen čas odpravi v Španijo na izpopolnjevanje znanja. Ti plesalci pridno vadijo in tako se na sceni najboljših pojavlja vse več nešpanskih imen.

Razlike so ogromne, opazimo pa jih lahko že, če opazujemo uro vadbe flamenka. Japonke na primer veliko vadijo in vedno znajo vse korake, vendar ne izražajo čustev. Španci niso najbolj pridni, vendar jim ritem teče po žilah. Mi imamo dobro kombinacijo obojega: pridni smo, obenem pa tudi dobro izražamo, kar čutimo.

Kako je nastajala vajina predstava La Rosa del Penal?

Anja: S Sali sva se spoznali na treningih v plesni akademiji Amor de Dios. Najprej se je začelo s prijateljstvom: skupne večerje, žuri, cervecitas ... Do najinega prvega sodelovanja pa je prišlo pri projektu Flamenco Festival Zagreb (2013), katerega umetniški vodja je prav Sali. Prosila me je namreč, da ji naredim celostno grafično podobo festivala. Pri tem sva se zelo zbližali in videli, da odlično sodelujeva tudi profesionalno.

Pozneje sem jeseni dobila ponudbo za sodelovanje na filmskem festivalu CIBRA v Toledu. Takoj sem pomislila na Sali, saj ima s snovanjem predstav že veliko izkušenj. V tistem obdobju sem bila očarana nad pesmijo Antonia Moline La Rosa del Penal, in tako sva si jo izposodili za najino zgodbo. Takoj sva začeli zavzeto načrtovati predstavo (Sali je v eni neprespani noči sestavila njen celoten program), sestavljati koreografije, izbirati besedila, kostume ... Ko je bilo vse bolj ali manj nared, smo začeli sodelovati s kitaristi, pozneje z violinistom, pevcem in igralcem. Imeli smo tudi nekaj stresnih trenutkov tik pred zdajci, a smo jih na srečo dobro razrešili.

Predstava je bila več kot uspešna in tako sva dobili tudi zamisel, da bi jo popeljali še po Balkanskem polotoku, za začetek v Ljub­ljano. In tukaj smo, noč in dan se trudimo izboljšati predstavo, jo primerno predstaviti javnosti ...

Se predstava razlikuje od klasičnih predstav flamenka? Kako?

Sali: Predstava La Rosa del Penal se od klasičnega flamenko nastopa razlikuje predvsem po tem, da vsebuje veliko elementov teatra; to je zgodba, v kateri smo protagonisti vsi, tako midve, plesalki, kot tudi glasbeniki. Gre za zelo čustveno zgodbo, v kateri se skozi forme flamenka izražajo čustva interpretov.

Kako pomembni so za vaju kostumi? Ali odstopajo od klasičnega kostuma za flamenko in ali se pri njihovi izbiri ozirata tudi na modo in trende?

Anja: O tem lahko več pove Sali ... Meni je videz zelo pomemben, več kot trendi pa mi pomeni estetika. Seveda pa mora biti podoba podrejena vlogi, ki jo igram, saj jo želim kar najbolje predstaviti.

Sali: Zunanja podoba je na sceni zelo pomembna. Ličila, pričeska, obleke, vse to nam pomaga pri oživljanju tega, kar želimo pričarati. Obleke so se pri flamenku skozi čas močno spremenile. Nekoč so bile pisane, prevladovale so pikčaste, veliki cvetovi žarečih barv in ogromni volančki. Zdaj so v modi bolj preproste, v glavnem brez vzorcev. Svoje obleke oblikujem sama. Kot oblikovalka oblek za flamenko iščem navdih v nekdanjem, starejšem, vendar jim dodajam novo dušo, ko sledim modi in lastnemu stilu. Težim k inovativnosti in pogosto uporabljam detajle, ki še niso bili videni na flamenko oblekah.

Je flamenko vaš kruh ali se ukvarjate še s čim?

Anja: Sama se s flamenkom resno šele začenjam ukvarjati, sicer pa sem (kot sem že omenila) grafična oblikovalka. V obeh dejavnostih uživam, tako da imam v načrtu delovati na obeh področjih. Vendar se, po resnici povedano, zadnje čase zelo veliko posvečam plesu, priprave za nastop mi vzamejo precej časa. V Madridu delam kot svobodnjakinja v grafičnem oblikovanju in ilustraciji, v Ljubljani pa končujem študij vizualnih komunikacij na ALUO. V preteklem letu sem na Bienalu vidnih sporočil Slovenije prejela Brumnovo nagrado, kar mi zelo veliko pomeni.

Flamenko je ena izmed najlepših stvari, ki so se mi zgodile v življenju, osrečuje me in izpopolnjuje. Srečo imam, da živim v Madridu, kjer se ga učim od najboljših, vsak dan sem na treningih priča novim izkušnjam in občutkom. Hvaležna sem, saj mi ples flamenka pomaga čutiti stvari, ki si jih prej niti v sanjah nisem predstavljala.

Sali: Živimo za flamenko, flamenko je naše življenje. Poskušam pa tudi živeti od flamenka. Moje predstave se uprizarjajo na festivalih in gledališčih Balkanskega polotoka, začenjam pa tudi v drugih državah in seveda v Španiji. Zelo sem ponosna na svojo predstavo Café Cantante, ki je letos zmagala na XXIX. Internacionalnem festivalu Sarajevska zima. Poleg tega sem ustanoviteljica in umetniška direktorica oziroma umetniški vodja Flamenko Festivala v Zagrebu, ki bo letos doživel svojo tretjo izdajo.

Kot sem že omenila, oblikujem obleke za flamenko, kar je zelo uporabno za lastne predstave; ker gre za drugačne in inovativne kreacije, pa na svoji spletni strani shash.es dobivam tudi veliko naročil.

Pripravila: Tadeja Jereb

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri