Vzpon in padec božanske markize Casati

Do zdaj se ni rodil še nihče, ki bi jo premagal v originalnosti, ekscentričnosti, kreativni norosti in avantgardnem obnašanju.

Markiza Casati je delovala, kot da ne pripada času, v katerem živi. Koncept in celotno zgodbo uboge male bogatašinje je doživela prej, preden je Barbara Hutton, legendarna ameriška naslednica Woolwortha – rojena prebogata in umrla obubožana –, sploh dobila ta nadimek: poor little rich girl.

Dimno osenčene oči naglo postanejo manj revolucionarne, ko izvemo, da je markiza pred več kot sto leti tako podnevi kot ponoči hodila naokrog z naličenimi temnimi kolobarji okoli oči, ki jih danes vidimo le v najbolj radikalnih modnih zgodbah.

Saint Laurentove škandalozne bluze iz druge polovice šestdesetih, skozi katere se jasno vidijo gole prsi, je prehitela za dobrih 60 let, paradirajoč v tako prosojnih oblačilih, da ni bilo nič prepuščeno domišljiji. Ekstravaganten izbor hišnih ljubljenčkov novih ruskih bogatašinj je v primerjavi z modrimi hrti in leopardi, načičkanimi z dragulji, ki jih je v meglenih lagunah beneških kanalov prevažal markizin osebni gondoljer (bil ji je vdan do konca in se je udeležil celo njenega pogreba v Londonu pol stoletja zatem), videti zelo banalen.

Madonna, Björk in Lady Gaga so videti kot nespretne začetnice v primerjavi z utrgano plemkinjo, ki se je v zori 20. stoletja razkazovala brez spodnjega perila (da ne bi pokvarila plisiranih kreacij Mariana Fortunyja, ki jih je oboževala) in za nakit uporabljala žive kače. Če upoštevate vse to, postane kmalu jasno, zakaj je ta skrivnostno zanimiva pojava še tako dolgo po svoji smrti (umrla je leta 1957 v Londonu) ena od največjih navdihov velikih modnih oblikovalcev, ki se ciklično vračajo k njej, prav tako, kot so se v času njenega življenja in po njem k njej vračali slikarji.

Najbolj neumoren, kar zadeva reinterpretacijo markizine podobe, je vsekakor John Galliano, ustvarjajoč tisto, kar najbolj zna in pri čemer je najbolj iskren in kreativen – kostume. Ta ji je posvetil celo Diorjevo revijo visoke mode, po mnenju številnih najlepšo, najbolj romantično in tematsko zagotovo najbolj dodelano v vsem njegovem opusu za omenjeno modno hišo.

Zelo vpadljiv modni poklon je markizi priredil tudi Alexander McQueen oktobra 2006, in sicer na reviji za pomlad in poletje 2007, na kateri je večina manekenk tako s pričesko kot s šminko in oblačili spominjala na fatalno muzo in njene nepozabne oblačilne kombinacije instalacije. Markiza je bila navdih tudi za Chanelovo cruise kolekcijo za pomlad 2010, prikazano na Lidu, otoku poleg Benetk, kamor se je rada in pogosto vračala.

Luisa Adele Rosa Maria Amman, markiza Casati Stampa di Soncino, je bila rojena v Milanu leta 1881 v prebogati italijansko-avstrijski družini, dve leti po prvorojeni sestri Francesci. Očeta je italijanski kralj povišal v vojvodo in sestri sta tako poleg bogastva dobili tudi naziva. Kot 13-letnica je Luisa ostala brez matere, dve leti zatem ji je umrl še oče, in tako sta sestri postali najbogatejši ženski v Italiji.

Pri 19 letih se je poročila z markizom, čigar titulo in priimek je obdržala do konca življenja. Čeprav sta skoraj od začetka dogovorjene poroke živela ločeno, se je par leta 1914 ločil tudi uradno. Družbeni okviri zakona najbolj škandalozne ženske tistega časa niso niti za trenutek omejevali, da ne bi počela tistega, kar si je želela. Bila je večletna ljubica Gabriela D'Annunzia – zvezo, ki je s prekinitvami vred trajala skoraj tri desetletja, sta začela leta 1903.

Bila je muza številnih umetnikov, najbolj pikantna začimba in vizualno najbolj izzivalna pojava vsakega plesa, gledališke premiere ali kakšnega drugega pomembnega družbenega dogodka. V Benetkah je do leta 1910 stanovala v palači Palazzo Venier dei Leoni, ki jo je po njej kupila Peggy Guggenheim, da bi v njej shranila svojo impresivno zbirko umetnin. Polgoli črni služabniki, opij, šampanjec, kokain, voščene lutke v njeni podobi, sedeče skupaj z 'originalom' med gosti za mizo, kristalni meči kot okras na zabavah, do potankosti zamišljeni in do detajlov dodelani plesi in kostumirane zabave ...

Denar je razsipala in ga zapravljala, kot da ni več v modi. Svoja bivališča je menjavala glede na sezonski koledar takratne mednarodne Café Society, družbe, ki ji je istočasno pripadala in jo nenehno šokirala s svojim škandaloznim obnašanjem. Med letoma 1922 in 1923 je prodala hišo v Rimu, zbirko umetnin in del družinskih družb in se preselila v Pariz. Le deset let zatem je že prodajala hišo v Parizu in se z velikanskim dolgom, ki je presegal 25 milijonov dolarjev, selila v London. Zanimivo je, da ji D'Annunzio (ki je umrl šest let pozneje) sploh ni odgovoril na pismo, ki mu ga je poslala leta 1932 in v katerem ga obvešča, da prodaja hišo, in ga prosi, naj ji pošlje denar oziroma odkupi njene umetnine.

Čez čas se je šušljalo, da je na avkciji, na kateri je prodala svoje osebno imetje, licitirala tudi sama Coco Chanel. Londonski vsakdan Luise Casati se v 25 letih, kolikor jih je preživela tam, ni veliko spremenil: življenje v samoti, izpolnjeno s spiritualnimi seansami in predvsem v boju za preživetje. Občasni poblisk stare norosti se je zgodil, ko je iz milosti prejela kašno darilo, ali v trenutku, ko je poklicala katerega od prijateljev in mu rekla: »Imam deset funtov – se bova najedla v delikatesi ali vozila s taksijem?«

Umrla je zaradi srčnega napada, dve leti pred tem pa je pokopala že svojo edino hčer. Na markizin skromni grob – pokopana je bila v ponošenem leopardjem krznu, v katerem je preživela poslednja leta svojega življenja, našminkana in z ogromnimi umetnimi trepalnicami, ter v družbi enega od svojih balzamiranih pekinžanov (vse svoje hišne ljub­ljenčke je po smrti shranila na ta način) – je njena vnukinja Moorea dala vklesati Shakespearjev verz iz Antonia in Kleopatre.

Tako je edino prav in logično, da se razstava, posvečena tej fascinantni osebi, zgodi v mestu, ki ga je imela tako rada in v katerem je izvedla nekatere od svojih najbolj spektakularnih 'predstav'. Beneški muzeji so jo do 8. marca postavili v Palazzo Fortuny, v enega izmed najbolj reprezentativnih prostorov, ki pa je bil tudi nekdanji dom prej omenjenega modnega oblikovalca in enega od markizinih najljubših modnih ustvarjalcev.

Prevedla in priredila: Iva Marendić