Miloš Kosec: Arhitekt, a še veliko več

6. 6. 2017
Miloš Kosec: Arhitekt, a še veliko več (foto: Stine Alling Jacobsen)
Stine Alling Jacobsen

Elle se je imela priložnost pogovarjati z mladim arhitektom, avtorjem, urednikom arhitekturnih revij Outsider in Praznine, publicistom in piscem, Milošem Koscem, ki še pri najbolj nezainteresiranem bralcu vzbudi zanimanje in sproži razmišljanje o arhitekturi in umetnosti.

Ste si od nekdaj želeli postati arhitekt?

Pravzaprav je moje najzgodnejše navdušenje nad katerimkoli poklicem povezano z arheologijo – dokler nisem nekje pri petih letih slišal, da lahko, če pregloboko koplješ, naletiš na vodo. V moji domišljiji je to pomenilo gromozanske in smrtno nevarne poplave. Od takrat je moja nadomestna, obenem pa neomajna poklicna ljubezen arhitektura.

Kje ste dobili idejo o uporabi ruševin za svoje diplomsko delo? Kaj vas je pritegnilo prav pri ruševinah?

Moje navdušenje nad ruševinami, še zlasti slikovitimi ruševinami srednjeveških gradov, je raslo že v otroštvu. Tudi v srednji šoli smo s prijatelji s kolesi organizirali večdnevna potovanja po zapuščenih podeželskih gradovih. Na fakulteti pa se je tej fascinaciji pridružil še drug, bolj kritični uvid: namreč, da so ruševine postale nadvse priljubljen postindustrijski in vojni motiv po internetnih galerijah, fotografskih razstavah in ne nazadnje tudi v komercialnih interjerjih, če omenim samo tako imenovani 'shabby chic' slog. Zakaj smo naenkrat tako navdušeni nad propadom? Kaj to pove o našem času in kakšno vlogo ima pri vsem tem arhitektura? Začetna teza je bila namreč, da ruševine niso ostaline romantične preteklosti, kot se nam pogosto zdi, ampak pravzaprav najbolj sodobna arhitektura, ki jo v velikih količinah proizvajamo na vojnih žariščih in v nekdanjih industrijskih mestih, od koder se je vsa proizvodnja izselila. Zato je bilo tudi moje diplomsko delo obenem posvečeno mojemu zgodnjemu navdušenju nad gradovi, obenem pa je bilo (samo) kritična analiza te fascinacije.

Znanje o arhitekturi in umetnosti širite tudi z revijami Praznine in Outsider. Menite, da je v Sloveniji premalo pozornosti namenjene arhitekturi, kot disciplini in tudi kot umetnosti? Je za vas arhitektura umetnost?

Vprašanje, ali je arhitektura umetnost, je eno od tistih, na katero bosta katerakoli dva arhitekta odgovorila z vsaj tremi različnimi odgovori. Sam arhitekturo razumem kot umetnost; imamo pa za presojanje sodobne arhitekture – podobno, kot velja za sodobno umetnost – drugačne kriterije, kot bi veljali pred 100 ali 200 leti. Reviji Outsider in Praznine sta posvečeni tudi tej neminljivi temi, vsaka na svoj način. Tiskana revija in spletna stran Outsider vzpostavljata dialog med arhitekturo in drugimi umetnostmi pa tudi širšim občinstvom – nekaj, kar je vedno rahlo nevarna, a toliko bolj zanimiva naloga, ker posega v 'sive cone' med natanko razmejenimi področji. Revija Praznine pa se loteva bolj teoretičnega arhitekturnega diskurza.

Študij arhitekture je v Sloveniji zelo popularen, vendar se veliko študentov pozneje odloči za nadaljevanje študija v tujini, kjer jih precej tudi ostane. Zakaj menite, da je tako? Je v Sloveniji premalo priložnosti za napredovanje v arhitekturi?

Deloma je to povezano z dejstvom, da je v arhitekturi prehajanje prek meja tako kot pri glasbi bolj samoumevno, saj tako arhitektura kot glasba nista neposredno vezani na jezik. Po drugi strani pa krizna leta v arhitekturi pri nas še vedno kar trajajo; glede na popolnoma zasičen trg z arhitekti bo verjetno tako tudi ostalo. A tudi v tujini se je v preteklih letih nekdaj relativno eliten poklic arhitekta precej 'sproletariziral' – po svetu je preprosto skoraj neomejeno število sposobnih mladih ljudi, ki želijo ustvarjati kot arhitekti, zato lahko ponudniki dela standarde zaposlitve bolj in bolj znižujejo. Celo tako mizerna situacija pa je pogosto boljša kot pri nas ali kje drugje v južni polovici Evrope (kamor glede na trg dela v arhitekturi vsekakor spadamo). Dolgoročno bo to za naše grajeno okolje, ki je v veliki meri še vedno relativno kakovostno, zelo slabo – prekinila se bo kontinuiteta znanja in takrat bo prepozno, postali bomo generično polnilo, vmesna postaja med Sredozemljem in Severno Evropo.

Kakšni so arhitekturni trendi v letu 2017?

Ker se v arhitekturi vedno več govori o etiki kot nasprotju estetike, bom tvegal in dejal, da je arhitekturni trend leta 2017 etika. Sicer pa sem glede tega sam hudo skeptičen: fraza je krasna, ker nič ne pomeni in si jo lahko vsak razlaga po svoje.

Po drugi strani pa se mi zdi najmanj etična prav tista arhitektura, ki preveč moralizira.

Trenutno živite v Londonu, kjer na fakulteti Birkbeck pišete doktorsko raziskavo. O čem bo govorilo vaše doktorsko delo?

Raziskujem pojav pasivnosti v sodobni arhitekturi – na kratko rečeno, ne zanima me toliko, kaj arhitekti danes počnejo, ampak bolj, česa ne počnejo in zakaj ne. 

Moram poudariti, da se odgovor nagiba v dve smeri. Na eni strani imamo opravka z 'negativno' pasivnostjo, z arhitekti, ki so se prostovoljno odpovedali enemu delu svoje odgovornosti. Na drugi strani pa, sem prepričan, se je izoblikovala 'pozitivna' pasivnost: takšna, s katero arhitekti opozarjajo na problematične pojave v sodobni arhitekturi tako, da nečesa ne naredijo. Paradoksalno je pasivnost lahko veliko bolj radikalna kot navadna 'akcija'.

Ali se arhitektura v Sloveniji razlikuje od angleške oziroma londonske arhitekture, in če se, kako se in katera vam je bolj všeč?

Arhitektura v Veliki Britaniji, še zlasti v Londonu, se po značaju zelo razlikuje od tega, na kar smo navajeni pri nas. Po eni strani je izobraževanje arhitektov mnogo bolj raznoliko, debate so veliko bolj odprte in eksperimenti bolj drzni kot vse, česar smo navajeni tu. Po drugi strani pa je vloga arhitekta v Angliji pravzaprav povsem podrejena željam investitorjev, pa kakršnekoli že so. V Londonu, ki ga imamo pogosto v očeh kot starosvetno, srednjeveško prestolnico, polno tradicij, ni nič lažjega kot podreti kakšno zaščiteno stavbo in postaviti novo banalno 'poslovko'. Središče Londona se je v zadnjih desetletjih spremenilo v evropski Hongkong. Na kratko – London je izjemno mesto za arhitekta, ker obenem ponuja mnogo boljše in mnogo slabše stvari, kot smo jih navajeni v Sloveniji.

Kaj je bolj primeren poligon za arhitekturno razmišljanje in ustvarjanje kot to?

Se trenutno ukvarjate s kakšnimi (novimi) projekti ali ves čas posvečate doktorskemu raziskovalnemu projektu?

Ironija mojega raziskovalnega projekta, ki se ukvarja s pasivnostjo arhitektov, je, da od mene zahteva zelo veliko raznolikih aktivnosti. Poleg doktorske raziskave torej urejam še spletno stran Outsider.si in sem eden od urednikov tiskane revije Outsider, enako velja za Praznine.

Obenem nikoli nisem želel postati samo teoretik. Tako se v okviru programa Future Architecture udeležujem dogodkov in razstav po Evropi (v juniju pa bom tudi sam postavljal razstavo v avstrijskem Gradcu), sodelujem pa tudi pri prihajajočem bienalu oblikovanja BIO v Ljubljani.

Kadar nam le dopušča čas, se s kolegi udeležujemo tudi arhitekturnih natečajev. Lani smo, skupaj s kolegi Majo Valentić, Jano Petković in Nejcem Lebarjem, na mednarodnem natečaju za ureditev spominske krajine Babji Jar v Kijevu tako prejeli drugo nagrado. Ker prva ni bila podeljena, še vedno upamo, da se bo s projektom v prihodnosti kaj premaknilo oziroma realiziralo.

Fotografija: Stine Alling Jacobsen

Preberite še: Lace Up: Nova slovenska blagovna znamka, ki je med modne zvezde poslala prav poseben modni dodatek

Priporočamo tudi: Mornarsko modro in črte to sezono nadomestite s TEMI kosi!

Novo na Metroplay: Vloga sodobne ženske | Urška Draž in Sonja Šmuc