"Mislite, da jo je kdo podprl, pa čeprav smo jo leta in leta videvali z modricami na obrazu?"

Misliti je treba nase. Dandanes se ločitvam skoraj nihče več ne čudi, povsem drugo vprašanje pa je, ali jih ljudje tudi odobravajo in v resnici podprejo tistega, ki se odloči za tak korak.

Lifestyle, 19. 8. 2016
"Mislite, da jo je kdo podprl, pa čeprav smo jo leta in leta videvali z modricami na obrazu?" - Foto: Tomo Brejc

Ne vem, kako je, ko se za ločitev odloči moški, ampak kolikor sem doživela na lastni koži, ko sem se (na koncu neuspešno) poskušala raziti, se mi to ne zdi primerljivo z bremeni, ki jih s sabo nosi ženska, pa naj mi močnejši spol ne zameri. Če pozabim na boleča čustva, ki spremljajo vso zadevo, je bilo z mojega stališča z možem ob razhajanju vse v redu. Ko smo končno zaživeli narazen, je na sceno stopila, kdo drug kot njegova mama, ki je skrbela, da je bil opran, zlikan in sit. Strašno lepo se mi zdi, da te starši podpirajo, ko jih potrebuješ, in njega dejansko so. Ker ko umanjka gospodinja, je moški izgubljen, sirota. Kaj šele, če sta gospodinja in žena ena in ista oseba.

No, pri meni pa je bilo vse drugače. Morda zato, ker sem ženska in ker večina ljudi, vključno z mojimi starši, meni, da bi ženska morala potrpeti, ko nastopi kriza, in podpreti še četrti vogal hiše, če mož ni ravno alkoholik ali fizično in psihično ne zlorablja nje in otrok, pa še to bi morala verjetno prenesti. Na začetku sploh vsi zelo radi prisluhnejo tvojim zakonskim težavam in se kar rahlo naslajajo nad njimi, te trepljajo, da zmoreš in da si res zaslužiš kaj boljšega, po drugi strani pa te za hrbtom opravljajo, in to lahko počnejo leta in leta. Ker je to najlažje, veste.

Ko storiš teh nekaj usodnih korakov, pa se začne druga zgodba. Za vse ostaneš sama. Nenadoma nisi več pogumna, ampak zaletava. Nenadoma si ne zaslužiš nečesa več, ampak bi morala biti zadovoljna s tem, kar si dobila. Nenadoma si ženska brez moškega, torej samska, zato si grožnja vsem prijateljicam, ki imajo tipa, ker se bojijo, da jim ga boš prevzela, kot da ti gre to, ko se ločuješ, res po glavi. Nenadoma si reva boga, za katero se ne ve, kako bo shajala (sploh če je 'le' gospodinjila doma), zato poslušaš, kako ti ni ničesar manjkalo, ti pa nisi bila zadovoljna. »A veš, koliko bi si jih vse prste obliznilo, da bi imele takšnega moža?« sem poslušala, kot da so drugi poročeni z njim, ne jaz. Nenadoma ti mama reče, ko jo prosiš, če ti lahko popazi otroka, ker boš dalj časa v službi, da se nikar ne začni zanašati nanjo zdaj, ko si se ločila. Da bi prej morala misliti na to, kako si boš organizirala stvari, če si že hotela narazen. Nenadoma nimaš več pravice, da bi se smejala ali veselila, ker so stvari smrtno resne. Kaj se pa greš, kako lahko sploh pomisliš na to, da bi se imela dobro, če se ločuješ in kršiš vsa pravila igre? In bog ne daj, da se ločuješ zato, ker si se zaljubila v drugega, bog ne daj! Hujšega ne moreš storiti, si izdajalka prve vrste, lahka ženska, ki ji je samo malo dolgčas in očitno potrebuje nekoga, ki jo bo dobro dal dol, kajne. Afna presneta!

Pa to sploh ni nič nenavadnega, nasprotno. To ni samo moja zgodba, to so zgodbe, ki so mi jih pripovedovale ženske, ki so to že izkusile na lastni koži, ko so se ločevale. In ne poznam niti ene, žal, do katere bi bil partner ob ločitvi galanten, še več, pošteno so se morale boriti za svoje, pa naj gre za otroke, denar, avto, stanovanje, vikend na morju ... Kako jih je bilo strah, ali bodo zmogle same, koliko neprespanih noči in joka je skritega za navideznim pogumom! Saj ne pravim, da bi morale partnerju pobrati vse, kar je prislužil, a ne vidim razloga, zakaj ne bi ženska dobila vsaj polovico vsega, pa tudi če je v zakon ali zvezo prinesla manj kot njen mož. K sreči je v Sloveniji zakonodaja kar prijazna do žensk, res pa je, da se vse začne že pri tem, ali je ločitev sporazumna ali ne. Sporazumna ne pomeni samo tega, da se oba strinjata za razvezo, ampak da si znata tudi razdeliti premoženje, se dogovoriti glede otrok in kup drugih reči.

Sporazumna ločitev je umetnost, ki zahteva veliko zrelosti in prilagodljivosti, in komur uspe, si malodane zasluži medaljo. Če drugega ne, se zmanjša kolateralna škoda, kar je še zlasti dobro, ko so vpleteni tudi otroci.

Pa vendar – ko pomislim na ženske, ki so ostale doma zato, da bi bile lahko gospodinje, matere in žene, me kar malo stisne.

Vseeno, ali so poročene ali samo v dolgoletni zvezi, odpovedale so se tako opevani karieri, zato so pogosto obravnavane kot manjvredne, manj sposobne in ponižane, čeprav so same v tem našle popolno zadovoljstvo. Tega sploh ne razumem, kajti zame je biti doma in skrbeti za družino vrhunec umetnosti življenja, za katerega se sama nikoli nisem imela poguma odločiti, žal.

Ker sem obsedena z idejo, da mora ženska imeti svoj denar, pa pika. Ker sem videla, kaj se je zgodilo z našo sosedo, ki je bila najbolj pridna, vzorna in prikupna gospa, kar jih poznam. Njihova hiša je bila vedno tako čista, da bi lahko jedel s tal. Njen mož, priznani zdravnik, je hodil naokoli v najlepše zlikanih in poškrobljenih srajcah. Vsak dan je bilo kosilo točno opoldne na mizi. Vrt je bil oplet. In še in še, pa ni bilo dovolj. Gospod zdravnik je imel težko roko in gospa je pogosto trpela, dolgo trpela, dokler se ni ločila pri skoraj sedemdesetih. Mislite, da jo je kdo podprl, pa čeprav smo jo leta in leta videvali z modricami na obrazu? Ji kdo priskočil na pomoč? Nak. Vsi so jo opravljali, da se je babi zmešalo na stara leta in da bi lahko še malo potrpela. Beri do smrti!! In skoraj so imeli prav, kajti na sodišču je to blago žensko mož uničil do konca in s svojimi barabinskimi odvetniki pretental sodnika, da ji je odobril 200 evrov pokojnine, čeprav je več kot 50 let garala ko žival, da so vsi okoli nje lahko živeli, kot jim je prijalo. Obup!

Še danes me boli srce, ko se je spomnim, ko se je selila proč od doma, ki ga je negovala pol stoletja, kako je jokala, kako ponižana in prestrašena je bila. Zapečatila se mi je v spomin.

In še danes se sprašujem, koliko je takšnih podobnih zgodb, za katere ne vemo. Koliko je teh žensk, ki si ne morejo privoščiti dragega odvetnika, ki bi jim zagotovil mirno, a krvavo prisluženo življenje, če se že odločijo za ločitev? Koliko jih na skrivaj trpi in prenaša vse živo, od zmerjanja do udarcev? Ker, verjemite, kljub vsej modernosti se ženska še vedno težko loči, ko ima družino, ker je razdiralka navidezne idile, ker naredi vsem sramoto in ker je na koncu koncev tudi zanjo to svojevrsten poraz. Sicer nisem zagovornica izkoriščanja moških, menim pa, da je zase treba poskrbeti, tudi če verjamete v pravljice do konca življenja. Sem prva med naivci, a sem se naučila, da je treba biti tudi buden, ko gre zate in za tvoj denar, s poudarkom na tvoj. Seveda je velika razlika, če hodiš v službo ali ostajaš doma, vsaj v občutku. Vendar tako služba novinarke kot služba gospodinje zahtevata enako predanost, le da gospodinje prevečkrat razmišljajo, da je njihovo delo samoumevno. Pa ni. Zagovarjam stališče, da si morajo urediti status ali kako drugače poskrbeti za svojo, če gremo tako daleč, pokojnino. Ker tam se igra šele zares začne.

Kot pravim, nihče vam ne bo ploskal ob ločitvi, razen morda prijateljice, ki je sama to preživela, zato se pobrigajte zase in ne tvegajte čakanja, da to stori kdo drug za vas. Naj se vam ne zgodi moja soseda, ki si ji oči s sivo mreno zalile globoke solze ponižanja, ko je slišala, da je upravičena do 200 evrov. Danes je v domu in ima srečo, da zanjo finančno skrbita hčeri. Vse, kar je ostalo njenega, so copate, spalna srajca in trenirka. In zgarane roke. 

Najlepše na svetu.

Katja Golob

Preberite še: Iskrena izpoved: Imam sindrom super ženske

Priporočamo tudi članek: Top triki, ki v hipu vzburijo vsakega moškega!

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri