Arne Hodalič, fotograf

Me občutek vara ali ste res manj prisotni v našem medijskem prostoru?

Hm, ne bi rekel, da sem manj prisoten, vsekakor pa delam veliko manj, ker je dela manj. Včasih sem vsak teden lahko kje objavil svoje fotografije ali reportažo, zdaj tega skorajda ni več.

Danes se večinoma plačujejo posamezne fotografije, naslovnice … Celotne produkcije, torej stroškov s potovanji, letalskimi kartami, opremo in drugim, fotografu ne pokrije nihče več. Takega fotografskega dela je skoraj konec, zato pravim, da sem s svojim delom zagotovo manj prisoten, pojavljam pa se približno enako pogosto kot prej. Še naprej seveda učim fotografijo in sodelujem v humanitarnih organizacijah.

Bi rekli, da je to zaradi prevladujočega mnenja, da lahko danes fotografira že vsak?

Digitalna tehnika je zagotovo pomagala, da se ljudje s fotografijo ukvarjajo bolj množično, pri profesionalcih vidim težavo drugje, namreč da so pripravljeni delati zastonj ali tako da komaj preživijo. Seveda v upanju, da bo nekoč prišel njihov trenutek in jih bo nekdo prepoznal, vendar si le žagajo vejo, na kateri sedijo, kajti za njimi so vedno mlajši, novi in še bolj poceni, da ne rečem zastonj.

Vas to jezi?

Mene že malo manj jezi in skrbi, je pa noro, kako je kdaj kdo užaljen, ko mu zaračunaš fotografijo. Ja, a ni zastonj, rečejo, ali pa, da bodo drugič sami šli poslikat ... (smeh). A se nič ne pritožujem, raje poiščem druge, nove oblike dela in zadovoljstva.

Vam je žal, da vas kot fotografa ni zraven zdaj, ko del arabskega sveta bije svojo bitko za boljši jutri?

Seveda, takoj bi šel dol, toda kdo me bo poslal? To so drage stvari. Naprodaj nosim svojo glavo in svojo opremo, potujem za svoj denar, za plačilo pa bom dobil nekaj sto evrov ali pa še to ne. Samemu se to ne izplača. Le peščica fotografov na svetu, nekaj jih je tudi v Sloveniji, si to lahko privošči, ker so del velikih založniških hiš ali pa imajo pogodbe z agencijami. Da ne govorim o tem, koliko slik, ki jih potem objavijo časopisi, posnamejo lokalni prebivalci, tudi za ceno svojega življenja. Tudi v fotografiji se dogaja globalizacija.

Pogrešate kdaj stare čase?

Sem ter tja, vendar ne jokam, da se razumemo. Poskušam se znajti, bi pa raje delal to, kar sem delal včasih. Svet je treba sprejeti takšnega, kot je, in tak kot je bil, ne bo nikoli več.

Sprejemate svet, kakršen je, in hkrati še vedno verjamete v človekoljubnost?

Seveda, zelo verjamem. Ne verjeti pomeni izgovarjati se pred samim seboj, kar je tipično slovenceljsko: »Saj tako vsi kradejo, kaj bom dajal zraven.« Pa ni tako. Sam imam dobre izkušnje z velikim organizacijami, v Sloveniji humanitarno večino časa posvetim otrokom s posebnimi potrebami – letos in lani smo s projektom Dva obraza našega sveta pomagali donirati 70 tisoč evrov, še več bi lahko, če se ne bi vmešala država z davki, ki pa ni niti hotela slišati o kakšni olajšavi. Humanitarno sem sodeloval pri poročilu o slovenskih Romih za mednarodni Amnesty International, zraven sem pri deminiranju, otrocih iz Gaze, ki so zdaj že zelo razvpit projekt in ga peljejo naprej drugi.

Država – Slovencelj, pravite.

Ja, kar zapiši. Seveda so povsod pri delu nepravilnosti, vsi smo krvavi pod kožo, tudi humanitarne organizacije, ker je človek pač zlobno bitje, zato tudi sam nimam svojih, mislim bioloških otrok.

To vedno poudarite, ko je govora o otrocih oziroma ljudeh, hkrati pa jim na drugi strani ponujate toliko skrbi, pozornosti, nežnosti, da je kar težko verjeti, da smo ljudje za vas balast. Si lahko sledite v tem?

Ja in ne (smeh). Od nekdaj me spremlja občutek krivde, da sploh smo na svetu. Biti tu pomeni tudi uničevati ta svet, za začetek pa nas je tako in tako preveč. V zadnjih petdesetih letih smo se že tako namnožili, da smo dosegli točko, od koder ni vrnitve. Ko bom umrl, bom umrl dobro, z mirno vestjo, da sem naredil najbolje, kot sem vedel in znal. Največ zagotovo s tem, da nisem imel svojih otrok, nekaj s tem, da sem poskušal pomagati, kaj urediti ... Ampak vsak izmed nas je že vnaprej obsojen na obstoj, ne da bi o tem sploh lahko odločal, in to je razlog, zaradi katerega nimam otrok, da se razumemo. To mi gre na živce, odločitve hočem sprejemati sam zase, nikoli nisem bil v službi, nikoli nisem imel gospodarja ali šefa. Edino te odločitve nisem sprejel, da bom prišel na svet, drugi so jo. In ko si enkrat tu, kaj boš? To je svojevrsten paradoks. Poleg tega ne poznam nikogar, ki ne bi imel otrok iz sebičnih, lastnih razlogov. Nikogar, ki bi rekel, da ima otroke zato, ker je ta svet fenomenalen. Res pa je, da lahko tako govorim, ker sem enega pomagal 'spraviti gor'.

Kaj pa na to pravi vaša mama?

Moja mama je na žalost že pokojna, umrla je leta 2006. Zelo dobro sva se razumela. Znala je reči, da ne bi imela otrok, če bi se še enkrat rodila, brez vsakršne zagrenjenosti. Res mislim, da nas je preveč in da ga zelo lomimo, hitro bo prišel naš konec.

Mislite, da je bolje pozabiti na skrbi ali poskrbeti, da ne bo vse utonilo v pozabo?

Ne vem, poskušam živeti po svoji vesti in se to tudi sam sprašujem, toda kot tip, ki nima odgovora na to. Saj nismo zadosti pametni.

Kakšni ste kot profesor fotografije, kakšno znanje podajate svojim učencem?

No, ne gremo ravno v take globine. Trudim se spodbujati navdušenje mladih, ki se iščejo in res verjamejo v fotografijo. Vsako drugačno razmišljanje, kot da bi delal tisto, kar te veseli, je neumno. Če tisto res rad delaš, boš to tudi delal in boš od tega lahko živel. Težava ni denar, težava je živeti tako, da ob svojem delu uživaš. Imam svoj slogan, ki pravi, da ne ločim svojega življenja na delo in prosti čas, samo živim. Ni treba delati stvari, ki si jih ne želiš z namenom, da bi potem s prisluženim denarjem dobro živel. Denar in dobro življenje sta dve povsem ločeni stvari.

Hudo.

Razumeš, imam občutek, da sploh ničesar ne delam, imam se dobro, pa pravzaprav cel dan od jutra do večera in tudi med vikendi samo delam (smeh). To je vse. Naj pridem domov iz službe, potem pa naj se začne moje življenje, ko sem že izgubil pol dneva? To ni to, to je treba reči mladim. Pojdi in počni tisto, v kar verjameš, če pa nisi prepričan, pojdi in počni kaj drugega. No, pa saj jih učim tudi strokovne stvari, povezane s fotografijo, nisem filozof.

Se moramo bolj bati resničnega onesnaževanja ali zapacanosti v glavah ljudi?

Oboje je povezano, ko je zapacana glava, je zapacano vse drugo. Človeški instinkt po preživetju je šel predaleč. Preživeti se je od tega, da potrebuješ hrano, vodo in toploto, raztegnilo na milijone evrov, ki jih nekateri potrebujejo, da lahko 'preživijo'. Halo, kakšno preživetje je to? Ni več meja, nikoli si ne rečemo, da imamo dovolj.

Filozofijo imate pa vseeno radi, kajne?

Ja (smeh).