Kako so mejli nekje vmes pozabili biti pisma.
Dan prej, ko sem zopet osvežila svoj nabiralnik (kaj pa če le dobim sporočilo, ki mi bo spremenilo življenje?), sem se spomnila, da sem se naročila na pisma. Naslednjih 20 tednov jih bom vsak ponedeljek prejela deset. Ne bo jih prinesel poštar, ne bodo prepognjena v odišavljeni kuverti, tudi napisana ne bodo meni. Najbrž bodo precej kratka. Bi jim morala reči mejli? In vendarle sem bila vsa na trnih, oh, kaj, le kaj bo pisalo v njih.
Bila sem vznemirjena, kot če bi koga klicala na stacionarni telefon, česar nisem storila že celo večnost: ga ujela točno tam, doma, za pisarniško mizo. Mojo najboljšo prijateljico sem več kot desetletje klicala skorajda vsak dan po šoli. Nič ne de, da sva bili sošolki in cele dneve presedeli v isti klopi. Moj oče je rad pripomnil, da sva kot zapornici, ki ju končno izpustijo iz zapora, pa reče prva drugi: »Te pokličem popoldne, da ti povem do konca.« Njeni mami sem v uho neštetokrat zdrdrala doberdanuršapritelefonuabilahkogovorilazmeto. Zdaj ji raje pošljem sms, ker nisva več kot rit in srajca, treba je biti uvideven pa diskreten in kar je še drugih vljudnosti, ki pokončajo prijateljstvo. V 160 znakih je mnogo laže flirtati kot ohranjati prijateljstvo. Za pisma nisem bila nikdar dovolj melodramatična ali na smrt zaljubljena, tudi sveži listi papirja so se mi zdeli preveč polikani za lahkotnosti, ki so mi brenčale v glavi. Ne spomnim se, komu sem poslala svoj prvi mejl. Najbrž čisto prvega, testnega, bratu, ki mi je vse skupaj sploh razkazal, že naslednjega pa na kak sila uraden naslov. Takrat še nisem vedela, kako mimogrede jih bom pošiljala popolnim neznancem, kolikokrat bom napisala 'v priponki' ali 'dodaj me v cc', kako hitro se bom navadila na nenapisana pravila in kako brezosebni bodo kaj kmalu postali. Zdaj bi najraje vsakomur zaklicala: ne, nič mi ne pošiljaj, pokliči me! Mejl ima tako majhen čustveni naboj; če res hočeš nekoga dobiti, daj, dvigni telefon. Neznosna lahkotnost pisanja in odpošiljanja mejlov je zradirala še tisto malo zveze, ki so jo imeli s pismi. Zreducirani so na orodje za pošiljanje, formular, nobenega napora ne zahtevajo od nas, kot bi jih pošiljali v črno luknjo, in pošiljamo jih za vsako najmanjšo reč, kako bi se jih sicer v treh dneh nabralo 134?
V njih še nisem kričala, ne zdijo se mi primerna oblika za to, vsi klicaji so bili tam le kot podkrepitev veselja, sem pa v odgovor velikokrat napisala zgolj xoxo, ko bi res lahko iztisnila kaj več. Po prvem šoku, ko sem izvedela, da sem na drugem koncu sveta za vedno izgubila prijateljico, sem še isti dan sedla za računalnik in ji poslala mejl, kot bi bila še vedno živa. V tem najbrž najlepšem mejlu, kadarkoli odposlanem z mojega naslova, sem napisala vse tisto, kar se mi je prej zdelo preveč banalno. Bilo je pismo. Bilo je čudovito slovo. Njeno pismo ne bo prišlo na noben ponedeljek.
Ta ponedeljek pa sem na primer prejela mejl ali pač pismo Lene Dunham, ustvarjalke serije Girls, igralke Kirsten Dunst in tudi vrstico sester iz hiše Rodarte. Za projekt We Think Alone je avtorica Miranda July zbrala deset umetnikov, ki bodo med svojo staro pošto vsak teden izbrskali mejl na izbrano temo in ga delili z vsemi, ki smo pustili elektronski naslov na wethinkalone.com. Prva tema: denar. Prijateljica Dunstove od nje kupuje avto, Dunhamova si je premislila glede kavča, ki je resnično predrag, pisateljica Sheila Heti obupuje nad honorarji. Vzeti iz konteksta, poslani kdo ve komu, so hkrati iskreni, bizarni, spisani mimogrede, spisani premišljeno, lepi. Zvečer se mi je z enim izmed tistih bliskovitih mejlov po mesecih tišine končno oglasila še ena prijateljica. Odgovorila sem ji točno tako, kot če bi me čez nekaj let Miranda July prosila za star mejl na temo pogrešam te. Morda je moja ljuba prijateljica pomislila, da sem pijana ali da umiram, čez nekaj let bo že še razumela, sicer pa naj me, če noče, da sem sentimentalna, preprosto pokliče.
Urša Jerkič
