Če še enkrat slišim besedo deška, bom zakričala. Moji boki niso kot od dvanajstletnega dečka, kar hočete reči, je, da sem – ploh.
Urša Jerkič
Nikoli nisem prav dobro razumela koncepta prsi. Ne po lastni krivdi, vsa moja ožja družina trpi za deficitom na tem področju. Nikoli nam ni bilo treba nositi modrčka in razen v nosečnosti nam skupaj ni uspelo spraviti dekolteja, v katerega bi se lahko zagozdil obesek na verižici. Pri nas doma pač ne delamo prsi. Kot deček z mufkom pod nosom se sprašujem, kako težke so, ko jih daš v dlan, kako se obnašajo, ko ležiš na boku, je z njimi res težko spati na trebuhu, kako se tresejo, ko se smeješ, in kako, ko jokaš, in moja najljubša, kako se je z njimi prhati.
V tej igrici največkrat nastopa Daria Werbowy, ki svoj popolni parček tudi zelo rada kaže, za kar smo ji vsi hvaležni. Kot ženska bi jih morala dobiti v osnovnem paketu nog, rok, histerije in kar je še drugih atributov, ki iz mesa in kosti delajo tisto, o čemer sanjajo moški. Daleč stran od pubertete sem ujela dokumentarec o njihovi rasti. Najprej je prišla seveda faza ena, ko se šele začenjajo prebujati in o njihovem obstoju priča le obris pod majčko, fazo dve je spremljal moj navdušeni 'to sem jaz, to sem jaz', pri tretji sem v tišini opazovala, kako ta eksotična zadeva začenja dobivati težo, obliko, kako postaja šolski primerek svoje vrste, kar se je zgodilo tam nekje pri šesti ali morda celo sedmi fazi, ne vem, nehala sem šteti. Najbrž sem bolščala v ekran tako kot danes v parček sveže nabreklih na mojih čudovitih prijateljicah v prvih mesecih nosečnosti, ki so bile še včeraj z mano v razredu A.
Najstniških poletij nisem preživela nekje na rivieri kot Cécile v Dober dan, žalost, bila sem popolnoma zadovoljna, da sem v sosedovi sobi lahko ure in ure opazovala fante, ko so na računalnik igrali slačipoker s Samantho Fox. Če je bilo res vroče, smo punce pograbile svoje enodelne kopalke iz streča in šle na bazen. Domov sem se vrnila vsa objokana, ker sem bila ravna kot vodna gladina, medtem ko so bile okrog mene mini Lare Stone. Tega nisem še nikomur povedala, a za novoletno zabavo v osmem razredu sem šla tako daleč, da sem si v svoj bodi zatlačila vato in bila malo po polnoči neslavno razkrinkana. Čeprav zdaj hodim naokrog v American Apparel trikotničkih brez kakršnekoli tolažilne blazinice, še vedno pravim, da ni lahko biti ploh. Kar lahko pričakuješ od moških, če nosiš košarico A, je, da te bodo vedno, res vedno gledali v oči, tudi na nudistični plaži, da ti med seksom vsi ne bodo slekli majice in da te bodo imeli za nadvse inteligentno, čeprav sploh še nisi odprla ust.
»Nikar ne berite lepotnih revij, samo grde se boste počutile,« je ena izmed modrosti tipa kaj-bi-svetovala štirinajstletni-sebi, ki jih je na kup stresla kolumnistka Chicago Tribune, pod kožo pa so nam zlezle recitirane v Luhrmannovem komadu iz leta 1999. Sama do leta '99 še nisem listala revij, kot je ta, ki jo držite v roki. Pa si želim, da bi jih. Moralisti, ki v modnih revijah vidijo samo aparat za širjenje lažne podobe o ženski, sploh pomislijo ne, kako osvobajajoče je izvedeti, da tam zunaj obstaja cel planet, kjer je biti 'zgoraj brez' lepotni ideal.
Nimaš jošk, draga? Potem boš v vsem videti odlično!
Požri se, sem Freja Beha z okroglo ritjo in stegni. Ko sem nekje na sredini kolekcije Céline jesen‒zima 2011 zagledala manekenko, oblečeno v komplet s potiskom deske, sem prasnila v smeh. Phoebe Philo sicer pravi, kako jo je za kolekcijo navdihnila notranjost res lepega avtomobila, ampak vse, kar vidim jaz, je hommage četi deklet, ki smo deske in smo ponosne na to.
Fotografija Urban Pekle
