Dokler naju življenje ne loči

1. 2. 2011
Dokler naju življenje ne loči (foto: Fotografija Fulvio Grissoni)
Fotografija Fulvio Grissoni

Mi se spreminjamo. Razmerja se spreminjajo. Vse se spreminja. Sprememba je edina stalnica v našem življenju. Včasih se razmerja spreminjajo skupaj z nami, včasih ostanejo za nami, včasih nas prehitijo. Včasih pač življenje hoče svojo pot, in takrat se vezi zrahljajo, poti razidejo. Slovo je vedno boleča (pre)izkušnja. In vendar se je mogoče raziti brez oklepanja preteklosti in brez energijske škode. Niti malo ni potrebno, da bi bilo trpljenje naš sovražnik. Spremenimo ga v zaveznika, ker – se ve - zavezništva krepijo.

Tina Torelli

Zakaj bi oseba, ki smo jo ljubili, morala postati naš sovražnik? 'Samo' zato, ker hoče oditi? Mogoče MORA oditi. Ko se zgodi, je pomembno, da imamo pred očmi eno od temeljih življenjskih resnic: vse se zgodi z namenom in vse ima svoj smisel, le da uvid in spoznanje nista vedno na dosegu roke. Običajno mora do uvida preteči nekaj časa – ko se raztopijo negativna čustva, se dvigne zavest in zamera se umakne hvaležnosti. Ljubezenski partner je vendar naš učitelj, naš pospešek na premici osebnostnega razvoja, je stopnica, ki nam je podstavljena, in ogledalo, ki smo ga potrebovali. S pomočjo partnerja zagotovo lahko v življenju napredujemo hitreje kakor sami.

Po zakonu privlačnosti namreč vedno dobimo najprimernejšega partnerja v danem trenutku, torej je vsak partner za nas v nekem smislu in vsaj za nekaj časa idealen. Če potem skupaj in enako rasteva, lahko ostaneva skupaj. Lahko pa ostaneva skupaj tudi zato, ker je tako lepo in prav. Ker sva skupaj kupila stanovanje. Ker imava psa. Otroka. Ker bi bili starši razočarani. Ker bi bila midva razočarana. Ker projekt kljub velikemu vložku ni uspel. Pa res ni? Če smo iz razmerja potegnili pomembno lekcijo, potem je. Ampak kaj, ko boli!

Faze razhajanja: jeza

Ko nas kdo zapusti, najprej občutimo jezo. To je jeza, pomešana z depresijo, neustvarjalna kombinacija, ki krade energijo in nas za nedoločen čas ustavi. Iz črne luknje, v kateri smo, je do sovraštva kratka pot: kujemo maščevanja vseh sort, v bivšem partnerju iščemo napake in se slikamo kot žrtve. Konstruktivna jeza nastopi šele, ko se zasitimo smiljenja samim sebi. To je jeza, pomešana z upanjem, ki nas sili v spremembo.

Na začetku je morda zunanja: obisk frizerja, nova garderoba, vpis na fitnes, nov prehranjevalni režim, brizg kolagena v ustnice. Ko me bo spet videl, mu bo žal! Na zunaj postanemo boljši in na sladke trenutke celo malce hvaležni tistemu 'kretenu', ki nas je zapustil. Zunanji spremembi sledi notranja. Želja, da bi postali boljši, postane vse glasnejša. Posvetimo se delu, kar prinese pozitiven finančni rezultat, napredovanje, priznanje. Obiščemo tečaj čustvene inteligence, poiščemo psihoterapevta, zakrpamo razrahljane prijateljske vezi – in ugotovimo, da smo imeli več dobrih prijateljev, kot smo mislili.

Od streznitve do sprejemanja

Saj pogrešamo bivšega partnerja, toda ali nam slovo ni nekako koristilo? Čudna misel, grozljiva in osvobajajoča hkrati. A to je ta misel o življenju. Toda zakaj nismo tako delali že prej? Zakaj že prej nismo živeli, kot da je vsak dan naš zadnji? Smo zares tako zelo ljubili in spoštovali partnerja, ki se je odločil, da gre po svoji poti?

Prihajamo v fazo streznitve in prevzamemo svoj delež odgovornosti. Počasi nastopijo sprejemanje, solze žalosti in celo olajšanja – jeza je namreč zelo naporna. Sposobni smo priznati, da je bivši partner za nas naredil veliko dobrega. Priznamo si, da smo ob njem doživeli veliko lepega. Česa vsega smo se naučili od njega. Vsi ljudje pridejo v naše življenje z določenim namenom. Včasih smo deležni krutosti, ker smo potrebovali brco. In če nas je brca izstrelila v skok, se krutost ne zdi več kruta.

Prepoznava

Ko se umaknejo še solze, je čas, da zares prepoznamo lekcijo, ki nam jo je prineslo preteklo razmerje. Postane nam jasno, kaj je tisto, kar nas ovira pri razvoju, sreči in miru. Ugotovimo, kateri del našega značaja je destruktiven, česa ne sprejemamo, čemu se upiramo in zakaj v resnici nismo zadovoljni sami s sabo. Prav tako nam postane jasno, da je trpljenje, ki ga doživljamo, vzorec, ki ga nosimo v sebi, vlečemo za sabo iz generacije v generacijo.

Bolečino, ki je nastala zaradi konkretne situacije, končno uspemo izolirati od starih ran, ki jih je nekdo spet na silo odprl. Bolečina ega se loči od bolečine srca. Zavrnitev je hud udarec za ego. A ker je neizogiben del življenja tudi izgubljanje, ločevanje od oseb, predmetov in krajev, je vsako slovo v smislu osebnostnega razvoja dobrodošlo. Če pozitivnega ločevanja nismo usvojili skozi odraščanje, se ga moramo priučiti v odrasli dobi.

Paradoksalno je, da so se sposobni ločiti brez travm prav tisti, ki so v otroštvu in adolescenci imeli trdne odnose s starši, in so se pozneje, ko so odrasli, od njih ločili na zdrav način. Ljubezen jemljejo resno, a so sposobni prepoznati, kdaj razmerje ne deluje več, in so se sposobni raziti, ne da bi izgubili zaupanje vase. Vsi se moramo naučiti samostojnosti in občutka samozadostnosti, in če se tega nismo naučili v otroštvu, je treba v 'večerno' šolo.

In če hočemo z nekom potem zares ostati skupaj vse življenje, jo moramo opraviti, sicer skozi življenje vzpostavljamo odvisniške odnose, ki utesnjujejo oba partnerja.

Zadnji korak do svobode — odpuščanje

Čisto na koncu pa je treba odpustiti tistemu, ki nas je navidezno prizadel, se z nami poigral, nas izkoristil. Dokler smo na nekoga vezani z negativnimi čustvi, je ta vez enako močna kot ljubezen. Enako neuspešni bomo, če bomo na silo pretrgali vezi, poskušali potencirati slabe lastnosti tistega, ki smo ga zapustili, da bi se počutili manj krive, in če bomo podcenjevali tisto, kar smo doživeli z njim. Nemogoče je izstopiti iz razmerja s strategijo izničenja vsega dobrega, se je pa mogoče oddaljiti tako, da razmerju damo vso težo in pomembnost, ki jo je imelo za nas. Zdaj lahko zadihamo in zares začnemo znova.

Sprejeli smo spremembo, sprememba pa je, ker nam prinaša nekaj novega, vedno le in zgolj pozitivna. Šli smo skozi ogenj in se osmodili – malo smo drugačni, a še kako živi! Zdravo slovo je neke vrste osebna renesansa, ki nas vodi na poti do naslednjega, bolj pristnega srečanja. S sabo in z drugimi. In mogoče je celo pot do ponovnega srečanja – z njim ali z njo …

Kako ostati dobri starši kljub (neizogibni) prihajajoči ločitvi?

S čim jasnejšo komunikacijo. »Oči dela pozno v noč. Mama je šla pomagat prijateljici. Oči je moral na poslovno pot. Mami mora skrbeti za babico.« Pogosto starši, da bi se izognili trpljenju in da bi trpljenje prihranili otrokom, lažejo, si vzamejo čas, vztrajajo v nemogoči situaciji, ki bi jo pravočasno mogoče celo rešili, če bi obiskali terapevta, in se nasploh trudijo, da bi bilo na ven videti vse normalno. To je strategija, ki deluje, a le za zelo omejen čas. Otroci čutijo, in čeprav starši naokrog hodijo z narisanim nasmehom, vedo, da je doma nekaj hudo narobe. Prej ali slej bo tako moralo priti do razlage, saj imajo otroci pravico vedeti in razumeti, kaj se dogaja okrog njih (zakaj na primer oči in mami ne spita več skupaj). Čas je za iskrenost, prilagojeno njihovim letom, in posvet s strokovnjakom.

Zaprosite za pomoč

  • Sip, Slovenski inštitut za psihoterapijo — lokalni centri delujejo v Ljubljani, Mariboru, Celju in Kopru, odpirajo pa se tudi drugod. Na Sipu vas napotijo do vam najbližjega psihoterapevta, poleg individualnega svetovanja, pomoči družinam in mediacije pa Sip organizira tudi izobraževalne in izkustvene delavnice. V okviru inštituta deluje PsihoterapijaFon (031 794 794), kamor lahko pokličete v akutni stiski ali ko potrebujete 'samo' nasvet. Več na www.psihoterapija-institut.si

  • Linum/Lan Pečjak — individualna, zakonska, družinska globinska psihoterapija; direktor Sipa Lan Pečjak je trenutno vključen v doktorski študij psihoterapije na Univerzi Sigmunda Freuda na Dunaju, zato ga pokličite v ponedeljek ali petek od 10. do14. ure na 051 364 169 ali mu pišite na naslov info@lanpecjak.com

  • Frančiškanski družinski inštitut pod vodstvom dr. Christiana Gostečnika (Prešernov trg 4, Ljubljana, tel.: 01/200 67 60) uspešno izvaja individualne, zakonske in družinske terapije, v okviru inštituta pa delujejo tudi skupine za zakonce v krizi in skupine za samopomoč ločenim. Več na http://franciskani.rkc.si

Novo na Metroplay: Vloga sodobne ženske | Urška Draž in Sonja Šmuc