Elle mačo: halo, halo ...

Danes se še meni zdi čudno, ko zahtevajo, naj v kinu ali v gledališču ugasnem telefon. Kaj si pa mislijo? Kaj pa, če mi, ne vem, ravno v tistem trenutku kdo hoče nakazati milijon evrov, jaz pa nedosegljiv? Take stvari se dogajajo.

Elle mačo: halo, halo ... - Foto: Fotografija Aleksander Štokelj

Zadnjič mi je ‘zgasnil’ telefon in sem imel priložnost preživeti dan brez njega. Pa to je konec sveta. Z nikomer se nisem mogel nič dogovoriti, nobe­nega poklicati, na kavo sem šel sam, družina je izginila in samo upal sem lahko, da bo kdo doma in da ne bom brez ključa čakal, da se pojavijo. Izgubljen v vesolju. Kako smo včasih sploh lahko živeli brez mobilnikov?

Spomnim se, ko so prišli prvi. Velike opeke, ki so vlekle na 0609 in so stale 10 tisoč mark, in je tisti, ki jih je imel, veljal za velikega frajerja ali ne (odvisno od tega, v kakšni družbi se je prikazal z njim), telefoniranje v javnosti pa je imelo sprva nekako tak status kot mencanje za živo mejo. Saj, človek mora, ampak vseeno stopi vstran. Danes se še meni zdi čudno, ko zahtevajo, naj v kinu ali v gledališču ugasnem telefon. Kaj si pa mislijo? Kaj pa, če mi, ne vem, ravno v tistem trenutku kdo hoče nakazati milijon evrov, jaz pa nedosegljiv? Take stvari se dogajajo.

Toda mobilna telefonija je s seboj prinesla tudi teror, o katerem je Orwell sanjal, uresničenje velikega brata. Včasih, v dobrih starih časih telefonskih slušalk, si se lahko izgovoril:

»A klical si? Veš, da ne vem . . Nisem slišal.«

Danes so ljudje jezni, če jih ne pokličeš nazaj. Počakajo pet minut in ti pošljejo sporočilo.

»Kličem te, ti pa ne dvigneš.«

Kot da ne bi vedel, da me kličejo. Saj nisem slep. In se potem izgovarjam, kako sem telefon pozabil v avtu in podobno.

Že nočem! Imam pravico do tega?

Stvari gredo na slabše. Videofonija, recimo. Z mobilnikom brez slike si vsaj lahko kaj izmisliš, da ne rečem lažeš. Recimo, da ima kdo tam eno postrani in zazvoni telefon in je na drugi strani (žice ali valov, teh elektromagnetnih ali česa že) njegova žena in ga sprašuje, kaj dela pa kje. Z navadnim mobilnikom bi dal prst na usta . .

»Ne morem govoriti . . sem ravno na sestanku . . te pokličem pozneje . . « Tudi take stvari se dogajajo, ne meni, seveda, ampak enim tam pa.

Obstajajo ljudje, ki so si iz tega naredili špas in statusni simbol. To so taki, ki poznajo mo­dele po imenih. Ti si pravkar dobil Nobelovo nagrado za literaturo ali raje ekonomijo (da bo bolj nobel), oni pa:

»A maš nov telefon? Mater je luštkan.«

Hvala. Kupil sem ga na penzionerski paket od očeta. Z njim lahko slikam. Noro.

Mobilna telefonija povezuje in združuje ljudi. Fizično. Zlahka se dogovoriš za kavo, da se boš kaj pogovoril. Včasih je bilo treba načrtovati, danes gre pa to mimogrede, kar je nedvomno napredek.

Pride natakarica, naročita in hočeš načeti temo, ko človeku, sogovorniku, ‘badiju’, zazvoni telefon.

»Pardon . . « in govori pet minut z nekim drugim človekom, sogovornikom, ‘badijem’.

Odloži.

»Pardon, kaj si hotel? «

Zajameš sapo, ko zazvoni še enkrat . .

»Pardon . . «

Naslednjič zazvoni tebi, pardon, in tako mine kava.

»Se morava še kaj dobiti, ko sva se tako fino pomenila . . «

Z mobilno telefonijo je na svoj račun prišla sorta ljudi, ki se ne znajo posloviti. Gotovo jih poznate. Recimo, zazvoni telefon in je na drugi strani Franc, ki pravi:

»Živijo, Franc tu.«

In ti rečeš: živijo in kaj bo dobrega ali kaj podobnega.

»Si že spil kakšno kavo? «

In ti rečeš, da ne in da je fajn, da je poklical, in da kam gremo.

»V Cajt? «

»Cajt bo super.«

»Ali pa v Steambar . . «

»Bo Cajt čisto v redu.«

(Ker je pač najbližje.)

»Lahko pa tudi v Ljubljano. Že dolgo nismo . . «

»Cajt bo v redu! «

»No, saj . . «

(In čakaš, če je še kaj za tistim saj.)

»Kavo piti je lepo . . «

(Ja? Saj zato pa gremo in zaključiš.)

»Se dobimo tam, torej. Čez pet minut.«

»V Cajtu? «

»Ja, Franc, v Cajtu, kje pa drugje! ? «

»O. K., lahko pa tudi . . «

»Ne! Ne! V Cajtu, čez pet minut! «

In odložiš, še preden bi lahko slišal:

»Kavo piti . . «

Zdaj so moderni tako imenovani iPhoni. Njegovo visočanstvo sem spoznal med evropskim prvenstvom v nogometu. Pri sosednji mizi. Na platnu pred nami so umirali Nemci in Španci, dva tipa pri sosednji mizi, odrasla, sta pa drkala in drkala po ubogi mašinci in odkrivala čudesa interneta. Malo ju je zmedlo huronsko vpitje (večina nas je pač navijala za Špance) in sta dvignila glavi.

»A? «

»Gol so dali, « sem rekel zlobno.

»Kdo? «

In sta polistala po medmrežju, ali je res.

Tadej Golob

Fotografija Aleksander Štokelj

ELLE september 2008

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri