Elle mačo: udari me nežno

4. 10. 2008
Tadej Golob (foto: Fotografija Aleksander Štokelj)
Fotografija Aleksander Štokelj

Nekaterih stvari ne razumem. Včasih se mi zazdi, da ves svet juriša, se gnete in preriva, osvaja in zmaguje, se skratka trudi obstati v nekem 21. stoletju, stresnem, sebičnem, pa tudi živahnem, zanimivem, le Slovenci še kar naprej prekuhavamo gove­je žup’ce in drugo živalsko maščevje, potakamo balinčke in se ob njih prepiramo, katero pivo je boljše, Laško ali Union.

Pred letošnjim poletjem se mi je izgubila služba, pa smo šli namesto v Grčijo na taborjenje v Premanturo, v slovenski tabor, ki ga zdaj že kakšno 50. leto zapored organizira telovadno društvo, pri katerem telovadita ta mala dva. Morje je morje in Hrvaška je prav tako tujina, sicer se pa oba milijona Slovencev ne moreta motiti. Skupna hrana, dva šotora z jogiji, jutranje bujenje in večerno postrojenje pod zastavo, plus neposredna bližina Kamenjaka . . Vse to za tri dni in pol polpenzionskega Zakintosa. Imeli smo se fino. No, bilo je nekaj malenkosti . .

Tam so bili Slovenci, sami Slovenci, ker je pač slovensko telovadno društvo in je tako že 50 let. Cimrov za dolgo mizo za kakih osem oseb, dregajočih se s komolci in v boju za svoj kos sedal­ne površine, si človek ne more izbrati. Takole od daleč se mi zdi to pravilo ljubko.

Socializem v svetu elitističnega ločevanja, ko imajo eni vse in drugi kredite, v povprečju pa ne smemo jamrat, ker nam gre čisto dobro, ampak tam, na licu mjesta, on the face of the place, se pravi na drugi strani ozke mize je sedela gospa s stotimi kilami in psom, ki sicer ni smel v taborišče, je pa moral jesti. In tako je pri naši mizi oziroma na njej potekalo nabiranje govejih kosti iz goveje juhe. V jedilnici 160 stopinj, pod teboj vrela juhica, ki iz sekunde v sekundo postaja preslana, ker ti od čela kaplja vanjo, in če ga spustiš prenizko, podreš piramido razkuhanega okostja, ostankov mesa in veznega tkiva ubitih govedi. Ves kamp se je šel nabirko za ubogega Lajčija (ali kaj je že bil) in kosti so se grmadile na mizi vsak dan, ker smo vsak dan jedli krepko hrano, ker . . Ker je tako pač že 50 let in jo imajo Slovenci radi, radi prigriznejo kaj domačega tudi na letovanju v tujini.

Krmljenje traja od gonga, ki označuje začetek, do izpraznitve prostora, povprečno osem minut in 42 sekund – se pravi približno toliko kot porabijo Italijani, da si položijo prtiček na kolena –, potem pa sledi rekreacija na športnih igriščih po slovenski meri. Na betonskih mizah za namizni tenis, balinišču in trikrat premajhnem teniškem igrišču s plastičnimi loparji in žogico iz pene.

Balinanje, če začnem z njim, je, kot že ime pove, balinanje in balinišča so z dobrim razlogom ob šanku. Je ena taka družbeno sprostilna dejavnost, kot so vrtičkanje, opravljanje ali gledanje televizije. Nič pa nimam proti namiznemu tenisu, in ko se Bojan Tokič trudi proti kakšnemu Li Munu na drugi strani, to spominja na šport. Gibi so hitri, elegantni, znojne kapljice na čelu, emocije, točke, dobljene, izgubljene, zmaga ali poraz . . Ja, to je dejansko šport. Škoda, da slovenski počitniški pingpong to ni. Tisto je eno podajanje lobanih žogic dveh vkopanih ljudi, ki premikata desno roko in med podajanjem ne bi napravila enega samega korakca, če ne bi žogica vsake toliko padla na tla.

Tudi tenis s plastičnimi loparji ni šport. Srbska Madžarka Monika Seleš je pri šestih z obema rokama pošiljala projektile na drugo stran mreže, čez katero ni videla, slovenska mladež pa puf, puf po puhasti kroglici, kot da ne bi mogla držati v rokah pravega loparja, počiti z njim po pravi žogici, na pravem igrišču, na pravi tekmi . . Kot da je zaostala.

Nogometa ne igra nihče. To je za Bosance. Pa za Hrvate in Srbe . . No, pa mogoče še za Italijane in Nemce . . Nizozemce, Špance, Francoze, Ruse, Brazilce, Argentince . . in vse druge razen za Slovence.

Nekaterih stvari ne razumem. Včasih se mi zazdi, da ves svet juriša, se gnete in preriva, osvaja in zmaguje, se skratka trudi obstati v nekem 21. stoletju, stresnem, sebičnem, globalnem, zajebanem, pa tudi živahnem, zanimivem, napetem in lepem, le Slovenci še kar naprej prekuhavamo goveje žup’ce in drugo živalsko maščevje, potakamo balinčke in se ob njih prepiramo, katero pivo je boljše, Laško ali Union, namesto da bi na Hrvaškem pili Karlovačko, Ožujsko ali Favorit (če smo že tam), počivamo v svojem malem svetu, varno obdanem z neprehodnimi Karavankami in drugimi Alpami na severozapadu pa z veletokom Kolpo na jugu. Hrvati (ko smo že pri njih) so na olimpijado spravili košarkarje, rokometaše in vaterpoliste, mi pa Isakovičevo, katere oče je Srb, in hvala bogu, da je, ker kdo ve, kaj bi sicer bilo. Ampak lepo bi bilo, da bi kaj storili tudi sami. (Kozmus? On je čudež, in kot tak kvečjemu dokaz za to, kar pišem, izjema, ki potrjuje pravilo. Kaj mislite, kako zgleda slovensko državno prvenstvo v metu kladiva? )

Zadnjič sem gledal neki prispevek o Kitajski in njenih športnikih in športu, in tako vem, da ta trenutek kakih 200 milijonov poševnookih smrkavcev in smrkavk telovadi, brca, udarja, teče, skratka miga v ritmu olimpijskih disciplin, mi pa našim otrokom ponujamo meh­ko žogico, da jo lahko nežno, nežno, kot življenje, ki jih čaka, pošiljajo čez pol metra visoko mrežo.

Kadar pridejo na vrsto. Neverjetno je, kako se nekateri odrasli razživijo, če jim porineš plastični lopar v roke.

Tadej Golob

Fotografija Aleksander Štokelj

Novo na Metroplay: Vloga sodobne ženske | Urška Draž in Sonja Šmuc